A so že gotovi čevapčiči?

Leto dni je nekako naokoli in tole je zadnja posodobitev mojega novozelandskega bloga. Mami pravi boguhvala, jaz… bi po pravici še lahko ostala dan ali dva 😉 Ali tri. Ampak… povratna karta je bila kupljena, poletje tu na jugu se počasi izteka, v deželi pod Alpami pa čaka pomlad… Stogovce tudi že malo pogrešam, sploh pa pogrešam moj podporni štab 😉 Tako da maham v slovo in brišem solze, a hkrati se veselim vrnitve v bazo na vznožju Ptujske Gore 🙂

Spominske kartice in USB-ji so vsi  polni fotografij in v tem blogu sem kronološko obtičala tam nekje decembra. Spodobi se, da na hitro povzamem še poletje v Down Under:

Bojda je bilo eno bolj toplih in s soncem obsijanih v zadnjih letih. Am I lucky or what 😀 Božično-novoletni prazniki so tako letos dišali bolj po hladnem pivu kot pa kuhanem vinu 😉

Za začetek poletja sem se decembra skupaj z veselo druščino podala v deželo fjordov, na jug južnega otoka. Kombi zamaskiran v Rudolfa smo pustili na parkirišču, zategnili ročno in se odpravili v notranjost fjordlanda, do koče ob jezeru. Ta je postala dom za deset nahrbtnikarjev za naslednjih nekaj dni okoli božiča.

Tu na jugu med fjordi sicer ni bilo ravno občutiti kakšne hude poletne sopare. Jezero, ki je bilo center dnevnih aktivnosti pa tudi naša kopalnica je imelo približno 7 stopinj. Se začuti bližina Antarktike. Tretji dan smo našli celo zaplato snega vrh enega hriba in čeprav to vseeno ni bil tisti pravi bel božič, pa smo lahko naredili par solidnih razglednic za ohranjanje faušije doma 😉

Večinoma si ljudje ne znajo predstavljat kaj je to ´sredi ničesar´ Je le tak relativen pojem. Za nas je to mogoče kak izgubljen kotiček Haloz, za kakega ljubljanskega zapečkarskega blokarja bi to bilo to že vse onstran Trojan, za Američana Slovenija na sploh in tako dalje. No, za Kivije bi to bilo 5 ur hoje stran od prvega parkirišča, kjer najdeš tri avtomobile (vsi so bli naši) in se nato po makedamskoblatni cesti pelješ dve uri do prve vasi s 50 prebivalci, tam se pojavijo tudi prve sledi telefonskega signala. Do bencinske se je pa treba še malo peljat. To bi potem pa že tudi kak Novozelandčan priznal za odmaknjen kraj 🙂 No, tja smo šli.

Za silvestrovo smo se nato vrnili v civilizacijo, nazdravili kot se spodobi in polni optimizma začeli z novim letom. Slik ni, ker nismo pravočasno našli štekarja za filanje baterij 🙂 Evo.

Novo leto mi je prineslo tudi novo službo. Pravzaprav kar dve. Tako sem po delu varuške, pleskarke, prodajalke sušija, vrtnarke, organizatorke dogodkov, oskrbovalke ladij, vzgojiteljice v vrtcu, pisateljice člankov, kuharice, čistilke, obrezovalke vinske trte, pobiralke jajc in varuške dveh mačk in psa začela še z mojima zadnjima službama – z eno v hotelu in drugo v restavraciji. Pa sem že po prvi sezoni v Winetuju leta 2006 rekla, da mam dovolj strežbe. Toliko o tem 😛 😀

In preselila sem se v Wanako – po vsem videnem zagotovo moj najljubši kraj na celi Novi Zelandiji. Fajn služba, super družba in še lepo poletje. Nikoli ni zmanjkalo idej za proste dneve:

Vzpon na Royce Peak ob 4ih zjutraj, da vidimo kako izgleda sončni vzhod nad mestom:

Potem pa v dolino, do jezera, proti reki, zvezat skup 4 gumjaste čolne, skočit not in že si kot v Čateških toplicah na počasni reki. Glede na naši dve plastični vesli smo reko preventivno zapustili preden so se začele brzice.

Popoldne pa predstavitev balkanske kulinarike:

…pa gorsko kolesarjenje, plezanje, s kanuji do otokov – mimogrede – v Wanaki imajo ogromno jezero, ki ima med drugim tudi otok Mou Waho, ki ima gor jezero, ki ima gor otok 😀 In če greš tja, si torej na otoku, ki je na otoku, ki je na otoku (wanaškega jezera), ki je na otoku (južni otok NZ). Ha? 😀 to pa je ne… otoček sredi jezera, gori pa nanana…

Hočem povedat, da v Wanaki res ni dolgčas. Če ne drugače, greš pa malo planinarit. Sploh če najdeš tam najbolj navdušeno hribolazko kar je Nova Zelandija premore, ki v originalu prihaja iz osrčja našega slovenskega Tolmina!! 🙂 vodička Petra 🙂 Je prišla v kompletu s pravo bosansko džezvo in barkafejem. Kak je nebi mel rad? 😀

Za nekaj časa tako Slovenke na kupu sred Nove Zelandije, nihče ni ostal ravnodušen, ne Petra? 😛

Če že ne zaradi najinega neverjetno dodelanega smisla za humor, pa vsaj zato, ker smo mi tule navajeni na nekoliko drugačne standarde hribolazenja. Mi gremo v hrib, hodimo, pridemo na vrh, pojemo sendvič in gremo dol. In imaš pol za povedat kje si bil, kateri vrh si osvojil. Tam pa hodijo bolj tak…po dolinah. Se tudi vzpnejo in so tudi strmi, visoki in vseh vrst hribi in gore ampak nekako jim to ni prioriteta. Oni pač hodijo. Merijo bolj v urah kot pa v metrih nadmorske višine. Pa nič ne de, sva jih počakali na vrhu 🙂 Na temle recimo, so imeli kar kavč – verjetno ravno v te namene 😉

Kje drugje je bilo potrebno sopohodnike nekoliko motivirati, da so prišli do vrha:

Uspeh. 🙂

Sicer pa… z vrha ali iz doline, Nova Zelandija je resnično povsod dih jemajoča:

S težkim srcem, a obilico res lepih spominov, sem konec februarja zapustila Wanako in južni otok.

Počasi sem se odpravila na severnega, za še zadnji večji podvig na Novi Zelandiji – vzpon na 2 518 metrov visok vulkan Taranaki. Zadnji izbruh so zabeležili pred 150 leti, gora pa velja za eno izmed najlepših na svetu. Od daleč res izgleda zelo učbeniško:

vir: www.gorentals.co.nz

Sneg je bil zdaj samo še na vrhu, vzpon pa kar težek zaradi vulkanskih melišč. Vendar vsekakor poplačan z razgledom. Taranaki se namreč nahaja neposredno ob obali, na juguzahodu severnega otoka. Z vrha se je tako videlo vse do obal južnega otoka Nove Zelandije in do sredine severnega. In ravno tam se je nahajala moja zadnja destinacija: Tongariro. Vulkansko območje, ki je nekaterim bolj znano pod imenom Mordor 🙂

Vohaš žveplo? Na tej fotografiji je vulkanski krater vulkana Ngauruhoe. V 20. stoletju so zabeležili kar 45 izbruhov, zadnjega leta 1974. Na začetku poti je postavljen semafor, ki opozarja na morebitno tveganje. Sicer pa ga smatrajo že za zaspanega – vsaj v primerjavi s sosednjim Mt. Ruapehu, ki je nazadnje izbruhnih  leta 2007, ampak to Kivijev ne zmoti, vlečnice in sedežnice bodo tudi letos veselo vozile sučarje na vrh. Jap…tam se ti pa dobesedno lahko skadi pod nogami, pa ne samo zaradi novozapadlega snega.

Pogled na sosednji Mt. Ruapehu prekrit z oblaki:

Tako. Dovolj bo.
V zelo grobem je to to od moje Nove Zelandije 🙂 Eno leto.
Tam nekje v sedmem razredu osnovne šole, ko je Fifi veselo razlagal o svojih kolegih in kak je igral šah v Bosni, sem videla slikico ovc in zelenih planot v učbeniku za geografijo in si mislila oo, kaj če bi jaz enkrat šla tja…

“Life is either a daring adventure or nothing.”
~Helen Keller

Da zaključim z eno globoko 🙂
Potovat je lepo, zelo lepo. Žal nobena fotografija in beseda ne more popolnoma prikazati kaj vse doživiš, se naučiš, ko si takole daleč od doma. Od trenutkov, ko sem sama štopala ob prazni cesti ali postavljala šotor v dežju, pa do zabave na plaži s kopico novih prijateljev s celega sveta.
Je pa zagotovo res tudi to, da je enostavno takole oditi, ko veš, da se lahko vrneš domov. In da te doma čakajo nasmejani obrazi, četudi si jim povedal napačen datum vrnitve 🙂

Iskrena hvala vsem za sodelovanje ❤

En krog po južnem otoku

In nazaj na jug.
Povratek v Christchurch je bil skoraj-da-bi-lahko-rekli služben. V nekaj mesecih bivanja v tem na prvi pogled (samo na prvi pogled) dolgočasnem popotresnem z gradbišči prekritem mestu, sem se namreč pridružila parim skupnostim in ena izmed njih je meni ljub TEDx, s katerim smo v začetku novembra organizirali celodnevno mednarodno konferenco. Nočem se hvalit, naj samo rečem, da je bila vrhunska 😀 Nato sem polna novega entuziazma odšla na letališče . . . in glej ga zlomka koga najdem tam: Tineta 😀 Bratec na obisku. Iz Stogovc direkt na Novo Zelandijo. V pičlih 36 urah 🙂 Je prišo malo naokoli… Sicer ne da bi se bil spomnil prinest vsaj 10 dag Barkafeja sestrci, ki je ni videl že več kot pol leta, ampak ok, naj mu bo… sem ga bila vseeno vesela 😛

Verjetno je jasno kaj je sledilo – dopust kot se spodobi 🙂

S pričetkom v Christchurchu v smeri sever.

Prva postaja: Kaikoura

Najprej 4urni pohod okoli polotoka in potem skupna fotografija 😉

Ni časa, ni časa, začela sva s pravim slovenskim tempom, tako da je še isti večer sledil odhod v osrčje prvega od mnogih nacionalnih parkov na poti: Nelson Lakes National Park. Vožnja skozi pokrajino, ki ti zarosi oko; Tine turist in Tanja šofer 🙂

Po nacionalnem parku pa s kolesom in peš, pod slap, preko mosta, mimo krav, nad previs, gremo kam čemo, gremo vsepovsod 😀

Pavza 🙂

In od deževnega gozda v malo bolj sušne kraje – dobri dve uri vožnje na sever v Golden Bay in Abel Tasman. Da se spomnimo, da smo na otoku in da se najde kak kos morja tu naokoli. Pa da dopustnik dobi malo barve na bleda lica 🙂

Mami, glej kak sma lepo zrasla!! 😀

Roadtrip v polnem teku, Tine se skoraj že ne drži več za sedež in trza nad ročno zavoro, vedno ko želim prehitevat kak avto. Levi pas, to je špas 😀 V resnici so novozelandske ceste res raj za potovanje. Sploh na južnem otoku, kjer je promet zelo redek, ceste super vzdrževane in odlično označene. Znaki obstajajo za dobesedno VSE:

Ni izgovorov potem, da te je mlečna cisterna presenetla 🙂
Ali katerikoli od teh prijateljev:

V bližini hipi mesteca Takaka se nahajajo vrelci bojda ene najčistejših vod na svetu. S pretokom 14 000 L vode na sekundo štejejo tudi za največji izvir vode na Novi Zelandiji in največji izvir hladne vode na celotni južni  hemisferi. Ni kar tako. Voda bistra kot v kakem haloškem studencu 😀

Po nekaj dnevih na sončni strani, ob toplem morju in zlatem pesku, je sledil ogled tega, čemur jaz pravim prava Nova Zelandija: divja zahodna obala, klifi, ledeniki, deževni gozd, gore, reke, jezera in puščava – super mix na razdalji nekaj sto km. In sva odpujsala proti jugu:

Na spodnji fotografiji je ena izmed številnih “blowholes” na zahodni obali. Morska voda zapolni kotanjo in večje ali manjše razpoke ter jo zaradi vedno visokih valov potisne tudi do 20 metrov visoko. Žal se na tej fotografiji ne sliši bučanja valov. Lahko samo opišem, da je baje skoraj dovolj glasno, da bi za minuto lahko preslišal anoying little sister 🙂

Skoraj.

Vožnja po zahodni obali je polna čudovitih razgledov, tisti še bolj osupljivi pa se skrivajo za vogalom: Franz Josef in Fox glacier. Dva izmed ledenikov, ki segata v dolino, se iz leta v leto sicer drastično in zaskrbljujoče krčita, a za sabo puščata prekrasni dolini:

Pri ledenikih naju je seveda pričakal dež.
Dež v eno naslednjih nekaj dni.
Vse do prelaza Haast in nato v notranjost otoka, na sončno stran Alp – iz deževnega gozda v skorajšnjo puščavo – tam pa so čakali kar trije sončki. Tisti na nebu in pa dve Primorki – Petra in Zarja 🙂 Primorsko-štajerska naveza pač nikoli ne zataji in naslednjih nekaj dni je bilo skrajno slovensko obarvanih 🙂 Rukzak, sendvič in hop v planine v odlični družbi:

Potem pa še malo naokoli s kolesom:

Na fotografiji zgoraj že opisana Wanaka in Matukituki Valey. Tokrat spomladi. Težko bi kaj lepšega našli… ampak dajmo za vsak slučaj preverit smo rekli in šli v Queenstown:

Je pa ni ne Tine? 😉

Človek postane vse bolj zahteven… ko enkrat vidiš novozelandsko modro nebo, te tudi kraji kot je tale zlahka ne ganejo več:

Malo za hec, malo za res 🙂
Zagotovo je res, da malo sončka polepša vse.

In iz prestolnice adrenalinskih športov Queenstowna dalje proti jugu v Fiordland, raj za pohodništvo… pa tudi raj za tiny little creatures, ki jih doma hvalabogu nimamo – mini verzija komarjev, samo še bolj nadležna in posledice njihovega obiska bolj srbeče – Sand Flies – brez visokih doz Autana se zraven teh mušic resnično počutiš na dnu prehranjevalne verige. Na srečo je večino časa lilo kot iz škafa, tako zelo, da so se tudi te sicer vodoodporne mušice skrile. Še dobro 😀 Ampak kaj drugega kot dežja za regijo s povprečjem 200 deževnimi dni/leto skoraj da ni za pričakovati. Nič ne de, imamo Goretex in dobro voljo.

Iz Fiordlanda pa dalje na skrajno južno točko južnega otoka: Bluf. Ker se je tudi vremenska napoved izboljšala, sva se za nekaj dni odpravila na Stewart Island – otok južno od Nove Zelandije, dobrih 4000km od Antarktike, tako imenovan tretji otok. Naboljši približek Nove Zelandije pred prihodom Evropejcev, ko so tu živeli samo ptiči. Danes na otoku živi približno 20 000 kivijev in nekaj manj kot 400 ljudi. Življenjski stil Novozelandčanov je tudi sicer umirjen, brezstresen in preprost, na tem skrajno južnem otoku pa to velja še toliko bolj. 1 bar, 1 cerkev, 1 knjižnica, multicenter s kinom, restavracijo in sobami… in ogromno ribiških čolničkov, ki so tako prevozno sredstvo kot tudi osrednjega pomena za vsakdan večine tamkajšnjih prebivalcev – ribičev.

Že tako na splošno na Novi Zelandiji, na temle otočku pa še posebno, je za pse življenje res pasje:

Če le nisi kuža, pa drugače kar gre 🙂
Bel pesek, zelenomodro morje, zgolj redki znaki civilizacije:

In če ti postane dolgčas, ti dan popestrijo papige Kake:

Kaka je bližnja sorodnica bolj znane papige z osrednjega dela južnega otoka – kee. Malo bolj rdečkasta  lica, medtem ko je kea zelena. Kea je tudi edina alpska papiga na svetu, skoraj pol metra velika in z inteligenco primerljivo do 4-letnemu otroku. Temu ni težko verjet že po nekaj minutah – tale papagajček te namreč zasleduje, si ogleda tvoj nahrbtnik in ti potem hopa cupa ukrade kakšne oreščke iz žepa. Ali skljuva gumo z brisalcev na avtu. Ali odnese ključe. Ali napade ovco, ki se je zataknila za ograjo. Zaradi slednjega so jih v preteklosti skoraj iztrebili – pazi – papiga kot nevarnost ovcam – ne volk, ne medved, papiga. Kakšno pesem bi še le na to spesnila Slon&Sadež. No, ampak so jih uspeli zaščititi in sedaj so njihova zbirališča postala eden izmed postankov vseh turističnih avtobusov, ki se vozijo po alpskih cestah Nove Zelandije. Na Stewart Island pa kot rečeno njihove bližnje sorodnice Kake priletijo kar na teraso.

Ni heca.

Zraven papig je na otoku še stotine drugih vrst ptičev. 90% celotne površine otoka je namreč popolnoma njihovega – zaščiteno območje nacionalni park Rakiura. Okrog 400 stalnih prebivalcev otoka pa v glavnem živi v mestecu Oban.

“Good things take time” piše na vratih delavnice lokalnega gradbenega mojstra 🙂

Avtomehanik, gradbinec, vodovodar v eni garaži. Mogoče tudi mesar, trgovec, veleposestnik in kmet…
Majhni, ampak samozadostni 🙂 In z veliko idejami – na primer – prometne oranžno-bele stožce so spremenili v šah figurice. Mimogrede, v Christchurchu, ki ga v popotresnem obdobju večkrat imenujejo tudi mesto flurescentnih stožcev, na leto izgine 200 000 le-teh. Le kam gredo, hm…

Približno eno uro dolga pot z ladjo naju je po nekaj dnevih na neokrnjenem Stewart otoku pripeljala nazaj na celino. Sledil je postanek v Invercargillu – ljubiteljem motorjev zagotovo dobro znano mesto. Ali pa vsaj ljubiteljem dobrih filmov: The World Fastest Indian, zgodba Burta Munroja se začenja ravno tukaj:

Mesto drugače nima najboljšega slovesa milorečeno – med drugim ga je tudi Keith Richards 1965 na kratko opisal kot “the arsehole of the world”. Ampak to je bilo po tistem, ko so Invercargilančani izžvižgali Rolling Stonese na koncertu. Slabo mesto ali ranjen ego? 😉 Ja, tu na jugu se pač ne dajo.

In tu na jugu je prav lepo. Čeprav me osebno še vedno najbolj očara osrednja Otago regija, pa se na južni obali prav tako splača vzet fotoaparat z rukzaka.

Še bolj kot pokrajina tukaj pa so tu prisrčni ljudje 🙂 Od hostla do kavarne, do mimoidočih, ki se takoj začnejo pogovarjat s tabo in želijo izvedet s katerega konca sveta si priletel prav k njim na jug južnega otoka. V eni izmed trgovin/kavarn/restavracij/info centrov/drogerij/trgovin s spominki (takšni multicentri na 16 kvadratnih metrih so zelo pogosti na tem koncu) so želeli, da na zemljevidu označiva svojo domovino. Hm…nisem čisto ziher, ampak se mi zdi, da nimate čisto celega zemljevida teta. En košček fali, tam levo 🙂 Ne? Nič ni to…

Proti vzhodu še en dih jemajoč nacionalni park: Catlins. 

Saj vem….tak na daleč, pa nič se prav ne vidi al so golobi ali navadne nesnice – ampak !! dejansko, čisto po pravici, te beločrne pike na obali so pingvini. Čisto pravi yellow eyed pingvini. Žal moj fotoaparatek ne zmore več kot to:

Nekaj dni naokoli po obali in gozdu, nato pa z vasi v mesto. Naslednja postaja: Dunedin. Pravijo, da so mesto postavili kot kopijo škotskega Edinburga. Vsaj ulice in ceste imajo enaka imena kot tiste v škotski prestolnici, tudi vreme je podobno sveže 🙂 Sicer pa veliko študentsko središče z zelo dobro atmosfero, neskončno peščeno plažo, tovarno čokolade in priznano univerzo. V neposredni bližini imajo celo grad. Mlajši kot hiša od stare ate v Stogovcih ampak ok, naj jim bo, je grad.

Po novozelandskih standardih je Dunedin verjetno res najlepše mesto kar se tiče arhitekture in same postavitve mesta. Železniška postaja:

In še eno ´edini na svetu´posebnost imajo tukaj – najbolj strmo ulico. Kaj je strmo? Torej, po izračunih se na vsakih 2.86m dolžine povzpneš za 1m. In seveda je potrebno tak kos zemlje temu primerno slaviti. Vsako leto v okviru dobrodelnega dogodka po ulici zakotalijo 30 000 jafa piškotov, vsak izmed njih je sponzoriran. Kaj še se dogaja na tej znani ulici? Razen trum Azijcev, ki poslikajo vsako stopnico posebej, se je v preteklosti našlo kar nekaj ´junakov´, ki so se je lotili vsak po svoje. Med drugim se je eden izmed študentov ubil med poskusom valjenja navzdol v košu za smeti. Podobna zgodba, z na srečo manj tragičnim koncem, je sledila pred nekaj leti, tokrat trije akcije željni v hladilni torbi in za na konec še ena adrenalinska brez poškodb: Ian Soanes, januarja 2010, navzdol z motorjem po enem kolesu. Zakaj? Zato, ker lahko.

Ja, dolčas jim ni.

Tine jo je prelaufal, jaz sem naredila plan kam dalje 🙂

In odločitev je padla: Moeraki Boulders:

Zanimivo.

Čudna tale vzodna obala.
Gremo raje nazaj med gore, kar do najvišje na Novi Zelandiji morda: Mt. Cook, 3,754m.

Mt. Cook je pa zame verjetno res najlepši kraj na Novi Zelandiji, vsaj do danes viden. Iz vasi po dolini, preko visečih mostov do ledeniškega jezera v katerem plavajo kosi ledu in se odseva vrh gore. In na drugo stran do ledenika Tasman – ena izmed tistih razglednih točk kjer lahko strmiš predse cel dan. Težko opisat, nemogoče pokazat na fotografiji, res res lepo.

Na splošno so jezera na Novi Zelandiji zelo čista, voda bistra, brez težav tudi pitna. Ampak nekaj jezer na južnem otoku pa še posebej izstopa s svojo neverjetno barvo. Eno izmed njih je gotovo jezero Tekapo, med drugim kraj št. 1 za opazovanje zvezd, saj je takorekoč v sredini ogromnega območja brez onesnaževalcev zraka. Horizont širok, vidljivost posledično izjemna.

Podnevi in ponoči:

~vir: Tekapo Tourism~

Iz centra otoka je pot nato vodila počasi nazaj proti Christchurchu. Po tretjem tednu pohajkovanja sva bila že toliko  formi, da sva splezala na hrib še pred prvo kavo zjutraj – bravo ati, lepo si nama privzgojil zgodnje jutranje navade družine Veg 🙂
Ampak priznam, ima svoj čar. 🙂 Eden izmed lepših hribov je bil Mt. Somer, v bližini sicer smučarskega območja Mt. Hutt. In ko že misliš kako si fajn, da si po štirih urah vzpona osvojil vrh, se prebil preko plazov in melišč… na vrhu srečaš dva mulca  – s kolesi!! 😀 %$&?? 😀 jap, to pa je izven konkurence, Kiviji, tu rojeni, tu vzgojeni, beli zokni, kratke hlače, ni vetra, ni mraza, all alright mate… kapo dol.

Tako…zdaj pa se ta blog vleče že tudi meni…. zato naj omenim samo še zadnjo postajo: Arthur´s Pass. Čeprav sem tam bila že večkrat, pa se vedno odkrije kaj novega. Še posebno, če poznaš lokalne ljudi, ki te potem napotijo v kakšno jamo: Stream Cave, približno pol ure hoje po deroči reki, 7°C, na drugo stran hriba. V prvem tumfu voda do pasu,  v drugem še malo višje, potem, ko si pa ves že prijetno zamrznjen in tako več ne čutiš nič, potem pa samo še malo nad koleno. Ampak… ampak ko prideš pa na drug konec, iz popolne teme spet ugledaš sončne žarke in kri počasi začne krožit, je pa fajn občutek 🙂 Slik ni, ker baterije in fleš niso zdržali pritiska in vode 🙂

Pa še ena panoramska:

In panoramska 10 minut kasneje:

Da. To je Nova Zelandija. Krema za sončenje v paketu skupaj z japonkami ampak istočasno tudi termo zokni in palerino. Ekstremno vse, še posebno vreme. Vendar pa se ravno v tem skriva ves čar. Brez dežja namreč ne bi cenili sončnih dni.

In če zaključim s podobno mislijo: vsaj 25-urni let me trenutno loči od doma in vseh vas, ki vas imam najraje. Ne morem ravno skočit malo domov, ko se mi zazdi. Se pa zato s toliko večjim nasmeškom spomnim na vas in prihajajočo pomlad 😉

Tine, hvala lepa za obisk!
Hvala, da si nesel domov mojo smučarsko čelado.
Hvala, da si 🙂

Jaz grem še en krog, potem pa priletim za tabo 🙂 Se vidimo!!

Med Tihim in Indijskim oceanom

Na fotografiji zraven mene stojijo:

Steve – Anglež, ki že eno leto živi v Aucklandu. Vodja hostla. Slučajno ravno tistega kjer sem tudi sama preživela prve tri dni po pristanku na Novi Zelandiji.
Wout – Belgijec, še ena duša z working holiday vizo. Ravno prispel. Potapljač. Brez plana, brez šotora, misli da fotografira kivija, ko v resnici vidi raco. Smo mu pustili veselje 😉
Todd – Južnoafričan. 6 mesecev potuje po Novi Zelandiji in Avstraliji. Kmet. Mi je povedal, da ima na domači farmi bizone, zebre in dve žirafi (!) Sem vzela kot povabilo 😉
Ci & Lee – Na počitnicah za štiri tedne. Obe računovodkinji iz južne Koreje. Obe s fotoaparati, ki predstavljajo 1/8 njune teže in po 4000 fotk na spominski kartici.

V ozadju eno izmed jezer termalnega parka Wai-O-Tapu, v bližini Rotorue na severnem otoku.
Rotorua je bila ena izmed bolj zanimivih postojank na mojem potepu po severnem otoku. Celotno mesto s širšo okolico se nahaja znotraj vulkanskega kraterja. In čeprav je ta nazadnje izbruhnil pred več tisoč leti, je občutek, da se nahajaš na aktivnem vulkanskem območju, še kako močan. Posebne reliefne oblike, nenavadne barve in močno termalno delovanje – od velikih gejzirjev, ki so jih seveda uspešno spremenili v turistične destinacije – izbruhnejo do minute natančno…hm… do bazenov s termalno vodo pred skoraj vako hišo. In če se izpod pločnikov kaj kadi, to ni kanalizacija kot v centru Londona pač pa para, ki prihaja iz bazenov brez dna. Dobesedno brez dna.

In za ogled takšne pokrajine sploh ni potrebno zapustiti mesta. Samo na sprehod med bolnišnico in stanovanjskih naseljem se je potrebno odpraviti, ali pa ob jezeru, 5 minut iz centra mesta:

Torej. Imamo državo s 4.5 milijoni ljudi na površini 270.000 kvadratnih kilometrov. Če na hitro izračunamo ima Slovenija približno dvakrat manj prebivalcev na kar 13-krat manjši površini in že pri nas ni neke hude gužve, tako da si lahko predstavljate, da so tukaj daleč od prenaseljenosti ali česa podobnega. Pravzaprav –  če imajo kaj, imajo prostor. Placa kolko češ bi rekli doma :P. Posledično se ob opazovanju vse te vulkanske aktivnosti zastavi logično vprašanje – zakaj o zakaj bi zgradil mesto na vulkanskem kraterju kjer vsake toliko – citiram: kakšno hišo tu in tam odnese termalni izbruh.
Odgovor – ponovno citiram: v Wellingtonu so še slabši, stojijo na stiku tektonskih plošč, kar pomeni, da so potresi zagotovljeni in v Aucklandu vulkan že zamuja s tradicionalnim 200-letnim izbruhom.
Aja… ok, te pa ste tak vredi.

🙂

To, točno to mislim z izrazom ekstremna Nova Zelandija. Ne bunjija in skoka s padalom ampak tak…ruralni vsakdan 🙂 Ko jim na dvorišču vre blato, ko se v službo peljejo po enopasovnem mostu, ki je namenjen tako pešcem, kot tudi kolesarjem, avtomobilom IN vlaku! Brez znakov, semaforjev itd. Pa ko v prostem času pretečejo 32km v hrib, ki je strm tako, da navaden smrtnik komaj prileze na vrh.
Malo sicer dramatiziram – seveda je pametno recimo izkoristit termalno delovanje in zakaj bi porabljal dodatno energijo za ogrevanje vode, če lahko jajca potopiš v bazenu na vrtu in jih skuhaš do trdo kuhanega brez problema vsako uro, vsak dan v letu. Vseeno se ob vsej tej pari in vreli vodi v razpokah na parkirišču včasih človek zamisli…

Okolica Rotorue je znana tudi po velikem deležu maorskega prebivalstva. Ena izmed vasi, kjer živijo zgolj Maori je prisrčna vasica z imenom Te Whakarewarewatanga-o-te-ope-a-Wahiao  ali na kratko Te Whakarewarewa.
Fajn, ne? 😀 Ko si mali pa se končno naučiš napisat svoje ime…pol pa te vprašajo ja od kod pa si? 🙂

Moj dvomesečni potep po severnem otoku se sicer ni pričel v Rotorui, pač pa v prestolnici Nove Zelandije – v Wellingtonu. Po 4.5 mesecih ruševin in obiskov manjših mestec, sem se ponovno znašla v kraju, kjer so stavbe celo več kot dvonadstropne, izložbe odprte, definiraš lahko neke vrste center mesta in celo začutiš dogajanje na ulicah. Wau. No offence Christchurch 😉  ampak Wellington dejansko navduši:

Moja nastanitev je bila v neposredni bližini – saj ni res pa je – hiše Petra Jacksona oz. njegovega ustvarjalnega okolja. S svojimi filmi in lokacijami zanje za promocijo Nove Zelandije naredil verjetno nepredstavljivo več kot celotna turistična zveza in njeni programi. To ti postane zelo jasno ob obisku znanega studia Weta – delavnice kostumov, posebnih efektov, montaže ipd. za večino izmed zadnjih mojstrovin izpod direktorske roke Sira Petra Jacksona. In če se ti ne zdi tako – ti pa dvome potrdijo četice azijskih turistov, ki namesto običajnim zemljevidom na svojem potovanju po NZ zvesto sledijo zemljevidu movie setov – lokacij s snemanj Hobbita, Gospodarja prstanov in Avatarja. Ja zakaj pa ne 🙂

Wellington je uporabniku zelo prijazno mesto –  sprehodimo se lahko skozi čudovit botanični park, ob promenadi, uživamo ob pogledih na grafite, raznovrstne skulpture in druge rezultate številnih projektov in festivalov… in pa na deževen dan (vsak drugi) obiščemo nacionalni muzej. Zelo zanimiv muzej, res. Od globokega vpogleda v kulturo Maorov, zgodovino Nove Zelandije in sprememb s prihodom Evropejcev… do bolj sodobnih artefaktov. Med drugim tega dobro ohranjenega konzerviranega lignja 🙂 4 metre dolg, največji ligenj, ki so ga kadarkoli ujeli na svetu. Ja, tudi to na Novi Zelandiji 😀
Ponosen moraš biti na to, kar je tvoje, kajne? Pa tudi če je to kalamar 😉

Iz prestolnice se je moja pot nadaljevala naprej v bolj ruralni svet. Zeleno in ovčke. Hastings in Napier.

Napier je znano ArtDeco mestece. V tridesetih popolnoma porušeno po hudem potresu, danes pa kar zanimiv kraj, zgleda še posebno priljubljen za preživljanje mirnejšega načina življenja. Saj ne da so ostali predeli NZ pa stresni heh…ampak promenade polne penzionistov, kavarne polne penzionistov, ulice polne trgovin ter stavbe zgrajene in urejene v stilu artdekoja z veliko smisla za detaile… glasba na info točkah iz filma Great Gatsby. Little party never killed nobody… pa babica in dedek poskakujeta po pločniku. Prisrčno 🙂

Iz Napierja pa preko zgoraj omenjene vulkanskotermalnomaorske Rotorue do Taurange in Mt. Mounganui. In tam je čakalo poletje 🙂 Po 11ih mesecih zime je bilo kar lepo videt malo sončka.

In ovce. Ovce pa vsepovsod 🙂

Namesto gasilske sirene vsako prvo soboto opoldne, tukaj zavrtijo drug podobno prijeten zvok – sireno, ki jo uporabijo v primeru cunamija. Suha vaja – tek na hrib.

Surfersko mesto Mt. Maunganui sem zapustila v prepričanju, da se vrnem, ko bo voda pridobila še stopinjo ali dve. Naslednja postaja: Coromandel.

Kljub čudovitim krajem in razgledom, so tisto kar naredi potovanje posebno, zagotovo ljudje. Na začetku mojega potepanja po severnem otoku sem nekaj dni preživela pri Johnovi družini – babici in dedku mojih malih varovancev iz Christchurcha 🙂 Upokojen pilot, inštruktor smučanja, glasbenik (igra na irske dude) in medicinska sestra, ki v prostem času igra golf (da ne posluše dud 😛 ) in spremlja rugby – mi je povedala, da je kapetan All Blacksov še samski, če bi me slučajno zanimalo…dobro je bit na tekočem.

In potem, ko sem se poslovila od njiju, me je v drugem mestu že pričakovala sestra od tega dedka, prišla iskat na avtobusno postajo od tam pa peljala direkt pod hrib in že sem stopicala proti vrhu Te Mata in poslušala življenjsko zgodbo profesorice, plesalke irskih tradicionalnih plesov, hribolazke, največje ljubiteljice knjig in kriminalnih serij kar jih je svet videl in mame štirih hčera (nobena kriminalka ne prekaša tega). Vpogled v življenje avtohtonih Kivijev. Z irskimi koreninami. V Taurangi sem spoznala še drugo daljno teto, nato pa se je moje spoznavanje družinskega drevesa družine Johnston za nekaj časa ustavilo 🙂 Kar želim povedati je to, da so ljudje neverjetno prijazni in gostoljubni in pa, da smo redki Slovenčki tako kot neka eksotična vrsta: oo, ´I would love to have a girl from Slovenia in my house´ in že sem kuhala štruklje in razlagala o potici 🙂

Nato so sledili hostli, backpackerji. Načeloma mi je celotna ideja hostlov zelo všeč – tam srečaš podobne popotnike, mlade iz celega sveta, ki potujejo na podoben način in so tukaj s podobnim namenom. No ja..  razen včasih, takrat ko niso. Ko preživijo pol ure na dan zunaj, ostalih 10 pa v hostlu osredotočeni na svetleč ekran. Hipnoza. In zato se raje odpraviš na wwoofing – Willing Workers on Organic Farms. Gre za nekajurno delo na dan v zameno za prenočišče in hrano, delo pa je odvisno od kraja in zahtev, ki jih ima tvoj gostitelj. Moj prvi je potreboval pomoč pri:
– presajanju jagod
– sajenju vrtnin
– odstranjevanju plevela
– obrezovanju trte
– vezanju trte
– obrezovanju dreves
– odstranjevanju trnja
– kurjenju vsega kar smo obrezali
– čiščenju kurnika
– vsakodnevnemu pobiranju jajc
– zbijanju novega poda v kurniku
– pobiranju pomaranč
– sortiranju pomaranč

Ja pa ni problema 🙂
Prosti čas pa je bil namenjen lovljenju rib, izletom s čolnom, kolesarjenju po polotoku, hoji v hribe in preživljanju časa z ostalimi prostovoljci. Kar zabavno 🙂

Moj prvi ulov je bil  – čeprav mali, ampak čisto pravi morski pes 🙂

Na polotoku Coromandel med drugim najdemo ´naredi si sam´ toplice. Na plaži namreč izvira mlačna, topla in ponekod skoraj vrela voda. Z lopato in nekaj volje si tako vsak sam ustvari svoj bazen! 🙂

Iz čudovitega Coromandla pa še na skrajni sever, v Bay of Islands, ki je za nekaj tednov postal moj nov dom in brez težav bi ostal še za dlje. V zalivu je bojda kar 145 večjih in manjših otokov, večina neposeljenih, na nekaterih pa hiška ali dve. Ena izmed takih ´hišk´ se imenuje Eagles Nest – je v bistvu hotel******* na vrhu enega izmed otokov. Če bi slučajno kdo iskal kje prespat… cena pa nekje od 995$ do 19 995$ $ na noč. Ima pa razgled da se reče. 🙂

Najstarejša stavba na Novi Zelandiji, ki pa še vseeno šteje zgolj dobrih 200 let. Zgodovinarjem bi bilo tu malo dolgčas verjetno… je pa bil v Bay of Islands, natančneje v kraju Waitangi podpisan sporazum med Maori in evropskimi priseljenci. Ta bi naj končal boje med njimi in sporazumno določal kako bodo oboji živeli v miru in harmoniji. AMPAK…so ga Evropejci drugače razumeli kot Maori oz. celo narobe prevedli. Kakopak. In nesporazumi so se nadaljevali. Vseeno pa v manjši meri kot pred podpisom tega nesporazuma. Prej so tukaj v Russell-u tudi skuhali in pojedli kakšnega priseljenca, še posebno radi so očitno imeli Francoze 😉 …no to je že druga zgodba… bolj takšna za lahko noč muhahaha. Ostanimo raje pri lepih slikicah:

V času mojega obiska Paihije se je pričela sezona lova na posebne školjke, pokrovače. Naš lov je bil zelo uspešen in zelo okusen 🙂

Namesto 1. maja tukaj praznik dela praznujejo zadnji vikend v oktobru. Razen drugačnega datuma pa izgleda kar podobno kot doma: hrana, pijača, koncerti, sonce, tri dni fraj.
Na sliki: prva pomoč za dehidrirane 🙂

In naslednji dan:

Zraven številnih otokov je v Bay of Islands tudi nešteto možnosti za planinarjenje:

In celo za ogled avtohtonih kivijev. No ja…ali pa vsaj opozoril na njihov obstoj:

In še ena izmed stvari res vrednih ogleda: Cape Reinga – skrajna severna točka severnega otoka. Kjer na levi strani zagledamo razburkan Indijski ocean in na desni miren Pacifik. Vmes pa neverjetno pokrajino in za piko na i še nekaj malega infrastrukture 😉

Ta zapis sem pričela s fotografijo ljudi, ki sem jih srečala na poti… še veliko jih je bilo… nekatere izmed njih sem spoznala in se isti dan poslovila, z nekaterimi se vidimo ponovno, z nekaterimi skupaj nadaljujemo potovanje… zagotovo pa vsak pusti vtis, misel ali vsaj spomin, ki skupaj sestavljajo tole leto na Novi Zelandiji resnično nepozabno.

❤

Toliko na kratko o severnem otoku. Sedak pa nazaj na jug, bojda dobim obisk 😀

Avgust je mesec, ko bolj malo spim

Vsake toliko se spomnim na ta moj novozelandski blog, pogledam datum zadnje objave in si mislim..ja pa kak zdaj to 🙂 spet je že en mesec naokoli… čas beži neverjetno hitro.

Pa ne samo čas odkar sem pristala v Kivilandiji – ta mesec je minilo 25 let od mojega pristanka na tem svetu. Je le ena taka številka, ko se malo zamisliš…če že ne sam od sebe pa zato, ker te vsi drugi nonstop spominjajo na to, da se moraš 😛 …da ne zabredem preveč globoko ze v uvodu – ker saj če potegnem crto, niti ni tak slabo: vse okončine delujejo, modrostni zobje na svojih mestih, faks, družba, služba..vse pomalem leze ali vsaj stagnira na zadovoljivem nivoju, rojstnodnevna fešta je pa tudi bla solidna, čeprav seveda ni primerjave s tisto tradicionalno pod domačimi brajdami 😉 🙂

In ne samo ena, kar dve torti letos 😀 Tale, na sliki, še posebno dobra izpod rok neverjetne Katrin in njenih treh zvestih pomočnikov 🙂 Tudi svečke so mi pomagali upihnit in kot bi rekel Luka: Tanja, saj nisi tak stara…25…to ni niti blizu 100. Res je, hvala Lukec 😀 ❤

Pa da vidimo kaj se je še dogajalo avgusta: med drugim se je končala moja suši kariera 🙂 Razen tega, da zrolam suši v dveh minutah, ga spakiram v eni in se zraven kupcem pojasnim kje je Slovenija in zakaj jo je vredno obiskat (naglas me vedno izda, slovenska turistična organizacija bi me pa lahko sponzorirala za promocijo deželice sonca in grozdja), sem se naučila tudi nekaj osnov japonšcine:
1. Hachi = 8
2. E kavai = biti simpatičen
3. Japonščina uporablja tri različne abecede oz. vrste znakov, posledicno tisoče kombinacij, tako da učenje novega jezika..good luck with that 😀 ampak glede na to, kako so vsi Japonci prijazni, te zgolj rahlo premišljena uporaba znanja s točke 2, resi v vsaki situaciji :)) Watashi wa Tanja desu. Konichiwa. Dalje pa smile and wave 😉

Delo v suši baru torej dol kar pomeni prosti čas gor 🙂 Ker pa sta me haloška mama in ata fino navadila, da mora človek skoz nekaj migat… je trajalo ravno en teden in že sem držala lopato v rokah in sadila drevje v enem izmed nacionalnih parkov. Eden lepših tednov na Novi Zelandiji.

Takole je izgledala pot na delovno mesto:

In tako je izgledala družba na delovnem mestu 🙂

Betoniramo 🙂

Chris je mlad podjetnik, ki se je pred nekaj leti odločil, da bo namesto najemnine za svojo delavnico v mestu, vzel kredit in odkupil zemljišče v nekoliko odaljeni vasici. Z ‘nekoliko oddaljeno’ mislim vas s 40 hišami, brez telefonskega signala, 2 uri do Christchurcha, ampak znotraj nacionalnega parka, obdana z izjemno naravo in načeloma ob glavni cesti. Zraven tega, da tam izumlja, izdeluje in oblikuje vseh vrst izdelkov ter se ukvarja s svojimi hobiji…se je odločil tudi zasaditi preostali del nekdaj opuščenega posestva z avtohtonimi vrstami dreves. In pri tem ponudil delo morebitnim zainteresiranim. Sajenje dreves in urejanje okolice znotraj nacionalnega parka, sred južnih Alp – hm.. čas imam, jaz grem 🙂 In naslednje jutro sem že vozila v smeri Arthur’s Pass National Park. Ceprav me Chris ni nikoli videl, ni vedel o meni v bistvu nič…je v mestu pustil svoj avto s ključi in denarjem za bencin, da se z njim pripeljem do Otire, na sedežu je bil se zemljevid :). Seveda se je razpletno odlično, dnevi polni dogodivščin, dela na vrtu pa tudi pohodov, izletov in navezovanja prijateljstev. A zame z izjemnim začetkom zgodbe… mnogi bi še najboljšemu prijatelju težko zaupali svoj nadvse ljubljen jeklen konjiček, ljudje tukaj enostavno že v osnovi zaupajo drug drugemu. Cenim.

“Raje dve uri po tej cesti, kot pa uro in pol na londonski podzemni”, odgovori Chris na vprašanje ali ni nekoliko daleč do mesta. Se skoraj da moraš strinjat:

Pot do Otire vodi tudi skozi vasico Springfield. Domacini so ocitno ponosni na ime svojega kraja 🙂

 

Se ena izmed znamenitosti, ki jih lahko obcudujemo po poti:

Otira, vasica kjer danes zivi le se nekaj ljudi, a je bila vcasih pomembno zeleznisko sredisce, je obdana s stevilnimi moznostmi za pohode. Ker lezi ob vznozju Alp na privetrtni strani, pa je to eden izmed krajev z najvec dezja na Novi Zelandiji…nic kaj prijetno 🙂 …so pa zato tisti redki dnevi obsijani s soncem toliko bolj cenjeni. In ko jo snezni metezi odrezejo od vhodnega dela otoka, se se vedno lahko odpravimo proti zahodu. Zahodna obala pa je spet povsem nov svet:

Medtem ko za Alpami pade priblizno 2 m dezja na leto, le slabo uro stran, zahodno obalo juznega otoka zaliva priblizno 9 metrov dezja/m2 letno. In razliko z lahkoto opazimo – travo zamenja dezevni gozd. In Steven Spilberg je bojda res snemal v tej dolini 😀 Nismo sicer videli dinozavrov..nas je bilo pa na case vseeno malo strah 😉

In se kako zgledajo plaze, ce smo ze na morju:

Plaze lepe, a voda nesramno mrzla. Se bo treba zacet pomikat blize ekvatorju 🙂

Od tam pa naslednjic 😉

Poljub, pozdrav,

 

Nova obzorja

“You lucky girl” mi reče kolega, ko za naprej in nazaj debatirava o podvigih na Novi Zelandiji… ja, počutim se že zelo srečno res, sploh po zadnjih dveh tednih, ki sem jih preživela na t.i. zimskih počitnicah na jugu otoka. Pridružila sem se namreč moji neopisljivo prijazni in prijetni au pair družini, ki je začetek zime preživela v Wanaki. To mestece v osrčju regije Otago je ena izmed štartnih pozicij za neštete izlete, pohodniške poti, vse vrste aktivnosti, med drugim pa od julija do septembra tudi smučarska vas.

Pa če gremo kar od začetka 🙂

Moja pot se je začela v Christchurchu, z vstopom na avtobus poln smuči, bordov, nahrbtnikov, rokavic, kihanja, smrkanja in športnih navdušencev 🙂 Čeprav s popolnimi neznanci okoli sebe, dobi človek občutek, da se odpravlja na šolski izlet 🙂 in do prvega postanka smo si že izmenjali vprašanja, odgovore in razne ideje o tem, kako kar najbolje izkoristiti prihajajoče dni v Wanaki. Avtobus deluje na principu hop on, hop off, kar načeloma pomeni, da ga ujameš kjerkoli na otoku in izstopiš kjerkoli se ti zdi trava prijetno zelena ali hribi dovolj obsijani s soncem. Meni so se zdeli taki ob jezeru Tekapo recimo:

Sama lepota povsod naokoli in tako čista voda, neverjetne barve… komaj gledam 🙂

Tekapo je znan kraj za opazovalce zvezd: čist zrak, nič onesnaženja, širok horizont  – bo treba it nazaj za kako poletno noč 😉

Ampak tokrat me je moja topla postelja čakala še malo južneje…  Nekaj ur pozneje se je avtobus ustavil v Wanaki. O tem kraju sem slišala res res veliko v zadnjih treh mesecih. In slišala sem same superlative…prebrala komentarje kot ´najlepše jezero na svetu´, ´izjemna pokrajina´, ´edinstvena narava´ in podobno. In si posledično seveda ustvarila neverjetno visoka pričakovanja. Veš tisti občutek, ko res nekaj norega pričakuješ, misliš, da boš stopil iz avtobusa, se ozrl naokoli in ti bo razširilo zenice, odprlo usta in boš lahko rekel samo še waaaaaau. No…to se ni zgodilo. Po pravici je bila moja prva misel ob pogledu na ta ´edinstven kraj z jezerom obdanim z gorami´… ja pa no… še niste videli Bohinja, mnjah. 🙂
Joohoj, kaj bi mi zdaj rekli Novozelandci, če me slišijo 😉 Ampak povem no..tak kak je 😀 No in potem si pač misliš… diplomanti tržnega komuniciranja in odnosov z javnostmi na Novi Zelandiji pač malo bolj poudarjajo stvari v medijih in turističnih brošurah kot diplomanti tržnega komuniciranja in odnosov z javnostmi v turistični branži v  Sloveniji (sem skoraj že dobila idejo za mojo magistrsko nalogo ;). In s takim bolj bogim prvim vtisom sem šla zvečer spat in naslednje jutro direkt na smučišče preverit kakšna je situacija dva tisoč metrov višje 🙂  Optimist? Vedno 🙂

Manj kisika, še bolj čist zrak, več sonca, visoka vidljivost, naspana Tanja, boljše 🙂

Pogled s Cardrone, enega izmed treh večjih smučišč v bližini Wanake:

Na eni strani zaobljeni hribčki, na drugi pa vrhovi zelo podobni našim. Južne Alpe – 450 km dolg gorski pas na južnem otoku, z najvišjim vrhom Mt. Cook 3,754m, enako mladonagubane kot naše evropske Alpe in zato relativno podobni razgledi. Kot doma, samo da ni doma 🙂

Pa še ena slikica z nad Slovenijo navdušeno Avstralko, mojo cimro iz hostla. Pozna Pragersko, Tino Maze, Staro trto na Lentu, bila na nekajdnevni turi po slovenskih vinskih kleteh, baje imajo doma v Avstraliji malo večje brajde 🙂 Mi govorimo o številu trsov v goricah, oni pa o hektarjih. Cela Slovenija je ravno ekvivalentna z malo večjo farmo pri njih… hehe, ja tam tam neki smo 🙂 Fajn družba, tem za pogovor očitno ni manjkalo.

Tako pa odpeljejo smučarje v dolino, če niso pridni. Še rajši pa borderje  😉

Sicer…če bi primerjali smučišča po Evropi – Avstrija, Francija… – tudi osemsedežnica na Arehu lahko komot konkurira – so tukaj ene 20 let zadaj z razvitostjo in kapacitetami. Smučišča so relativno majhna, na smučiščih v južnih Apah imajo sicer sedežnice, drugod pa neke vrste sidra in slišala sem o enih čudnih vlečnih napravah, z gurtno okoli nog, ki še jih moram pa preizkusit. Sliši se pa strupeno 🙂
Kaj še… ja v kočah se ne vrti Anton aus Tirol in DJ Otzi, tudi piva se ne pije in pleše po šanku.. ampak sneg je bil pa odličen 😉 Pa če prištejemo še res izjemno (!!!) prijazne in zabavne žičničarje.. pa tudi pozabiš, da se na vrh hriba ponekod pelješ na leseni klopci.

Poleg tega imajo na smučišču eno fajn zadevo – free demo opreme – na tak način se proizvajalci tudi predstavijo in ti lahko na licu mesta preizkusiš smuči, ki bi jih pozneje mogoče kupil. In glej ga zlomka koga vidim tam 🙂 Elan! Sva seveda govorila z njihovim predstavnikom, ki mimogrede pozna vsako zaplato snega po Sloveniji, saj gre tja vsako sezono na nova izobraževanja. Si predstavljaš tako službo..lepo letaš vsako leto relacija Kranjska Gora – Wanaka… 18 000 km na seminar, ni panike 🙂 Ampak pohvale pubecu, se je vidlo, da daje vse od sebe 😀

Wanaka s priblizno 7 tisoč prebivalci je vedno bolj priljubljen kraj za priseljevanje. Predvsem tistih z malo vec ciframi na bančnem računu. Lokacija je res lepa – ob jezeru, center otoka, obdana z gorami in številnimi možnostmi za aktivno preživljanje prostega časa. Takega mnenja sta bila Johannes und Sabine – nemški par, ki mi je ustavil na enem mojih štoparskih podvigov. Sem baje podobna njuni hčerki 🙂 Skupaj s tremi otroki sta se pred 10 leti preselila iz Nemčije v Wanako. In sedaj on vesla po jezeru, lovi ribe in ona kolesari okoli jezera in peče ribe 🙂 Ko sem poslušala njuno zgodbo in primerjavo nemšega tempa in novozelandske miline se res zamisliš – kako živijo nekateri ljudje oz. kako ne-živijo drugi…samo odločit se je treba kaj hočeš, pa se da marsikaj. Ja… write that one down ! 🙂

Vozili smo se preko prelaza Crown Range, ki tudi velja za najvišje ležečo regionalno cesto na Novi Zelandiji. Dobro uro kasneje sta me odložila v Queenstownu, kamor sem se odpravila za podaljšan vikend.

In Queenstown je nova zgodba zase. Prestolnica ekstremnih športov. V mesto se dobesedno slišijo kriki ljudi, ki so se vkrcali na jet boat in jih kapitan drifta okoli po jezeru ali pa so jih po zajli spustili iz gozda v dolino ipd. Bungee – v treh različnih velikostih, ziplining canyon swinging jetboating paragliding kitesurfing wing suit gliding pa še in še in še 🙂 Adrenalina na kile.
In fešta… glasba non stop.. nekaj med Ibizo in vaško veselico. In vse se rima, da je prima 🙂
Poklicala pa 15 hostlov, da sem našla eno prosto posteljo. Zabukirano popolnoma, sezona odprta, sezona na vrhuncu 🙂 Od turistov približno 50 % Avstralcev, ki so prišli malo na dopust k sosedom pogledat, če imajo kaj več snega.
No..verjetno ni potrebno posebej poudarjat, da se potem tudi družba hitro najde in že imam deset novih fejsbuk prijateljev..ja kak lepo 😛 :)))
Je pa – če malo odmislimo komercialno plat Queenstowna – okolica res navdihujoča in navdušenje očitno 🙂

Sem hotela naredit eno tako lepo mistično fotko…kak strmim v jezero pa to… pa z nahrbtnikom, popotnik pa tak… no, sem si predstavljala da bo lepša ampaj ajde 😛  Drugače pa, Natalija – vidiš značko? Pripeta na levo stran, (no tu je zadaj na zloženi  jakni, ker je blo vroče) ampak drugač pa blizu ❤ , skoz ob meni 🙂

Pristanišče in izhodiščna točka za vse ekstremne aktivnosti na vodi:

Seveda je vse lepše, ko posije sonček…in slikic deževnih dni sicer ne objavljam  (to se reče selektivno izkrivljanje) 😀  no razen sledečih… na eno deževno nedeljo sem se namreč odpravila na izlet v Milford Sound – en košček izjemne novozelandske pokrajine, ki je zaradi svoje posebnosti med drugim tudi pod Unescovo zaščito. Zasluženo. Že pot tja vodi čez izjemno lepo dolino, po eni izmed najtežje vzdrževanih cest na svetu! Najtežje zato, ker jo konstantno zasipavajo plazovi, podori ipd. Del poti vodi tudi skozi 1.2km dolg tunel, ki je dobesedno izklesan skozi granit..

Razgled na drugi strani tunela:

Mitre Peak, začetek Milford Sound in verjetno največkrat fotografiran vrh na Novi Zelandiji:

Milford Sound je eden izmed fjordov v Fiordland nacionalnem parku in velja za turistično destinacijo št. ena na NZ. Zaliva ga Tasmansko morje in je približno 15 km dolg – na teh 15 km lahko vidimo izjemno bogato floro, stotine slapov (ampak samo na deževen dan, aha !! 😉 in dejansko dobiš občutek kot da si v kakšnem Jurskem Parku:

Moj bister in nadvse duhovit komentar o Jurskem Parku je razblinil Havajčan, ki mi je hitro razložil, da če hočem videti pokrajino iz filma, moram na Havaje, kjer so ga dejansko posneli. Nisem vedela, priznam… in to bom vzela kot povabilo, hvala 😀

Na spodnji fotografiji lahko vidimo t.i visečo dolino – izraz, ki smo se ga učili pri geografiji za maturo in nikoli dejansko razumeli. No zdaj vem, da res obstaja. Nadvse poučen take izlet:

Na začetku te objave sem napisala, da me prihod v Wanako ni preveč navdušil. Jezero, obdano z gorami…ne me razumet narobe, je zelo lepo, ampak ne pa kaj ekstremno presunljivo za Slovenko…še več, za Haložanko :P. Ampak nekaj dni kasneje sem se odpravila malo naokoli s kolesom. Prvi dan na desno stran:

Kar lepo…
In naslednji dan še na levo proti dolini Matukituki:

Je rekel Bacek Jon vi kar grizite travo, jaz si bom pa eno repo privočil:

Tale ovčka tu med repo zgleda dokaj osamljeno, ampak je podobnih belih kep na NZ kar 35 milijonov. Naj omenim, da je prebivalcev nekaj več kot 4 🙂  Ovcam dela družbo še nekaj krav in očitno zelo priljubljene srne in jeleni, ki jih na veliko gojijo v farmah po vsej državi:

Se voziš po cesti in občuduješ ogromne hribe, ogromne travnike, ogromne skale. Nič ljudi, samo par ptičkov leta okoli. Še posebno ti pade v oko ena skala, ki nekako štrli iz hriba in si misliš wau…to pa zgleda nevarno…kot da se vsak čas lahko odkotali stran. In ugotoviš tudi, da ni čisto res, da ni nič ljudi. Ker so. En je. En osebek, ki pleza po ravnokar omenjeni skali 😀 Seveda, kaj bi pa delal:

No po tem kolesarskem izletu pa nisem več omenjala primerjave z Bohinjem…
Še posebno po vzponu na enega izmed hribov, kjer lahko najprej občudujemo Diamantno jezero in razgled na Wanako:

Kam naprej? Na ledenik 🙂
V Wanaki sem spoznala Petro, še eno prijetno slovensko dušo tukaj na jugu in skupaj z ostalo druščino smo se odpravili pogledat enega izmed bližnjih ledenikov. Sem že omenila, da v sončku vse zgleda lepše… no ampak tudi zima ima svoj čar. Takole zgleda, ko malo zapiha z Antarktike:

Na zadnji fotografiji je oposum. Ko sem omenila že najbolj obiskan kraj, najnevarnejšo cesto, največkrat fotografiran vrh…tukaj pa imamo očitno najbolj nadležnega škodljivca na Novi Zelandiji. Vem ja….si mislite, kak bi lahko bil škodljiv, če pa tak lepo pri miru sedi, nikomur nič noče, čaka in še s temi črnimi očkami…srčkan, ne škodljiv.
Ampak očitno zeloooo lačen. Na noč namreč oposumi širom NZ pojedo kar 21 ooo ton rastlin. In seveda imajo najraje mlade rastlinice in poganjke. Ampak o tem kožuhastem prijatelju pa kaj več kdaj drugič….

In če sem zadnjič zaključila s sončnim zahodom, naj tokrat z vzhodom. Če se nebi zbudili vsako jutro ob šestih, nebi vedela kak lepo je zunaj. Hvala vsem sodelujočim 😉

 

V Slovenijo pa lep pozdrav do naslednjič 🙂
Upam, da vam ni prevroče doma!!

Saj ni res pa je

This gallery contains 38 photos.

da je včeraj snežilo tule v Christchurchu in že danes se je spet dalo jest sladoled na plaži..brez rokavic 😉 Vreme…ni da ni, vsak dan znova preseneča 🙂 Ampak zgleda, da bo pa zdaj res zima prišla…   No na srečo oz. žalost je nad Novo Zelandijo tako velika ozonska luknja, da je tudi pozimi […]

Tokrat malo več teksta..

This gallery contains 23 photos.

No.. če sem zadnjič končala pri Japoncih  – v ponedeljek zjutraj je do mene pristopil suši majster – šef kuhne v našem HachiHachiSushiBaru.. tak mali, veseli možakar (ne vem točno kolko star, ker se pri Azijcih zmotim tudi za 20 let..res se mi zdi, da ne pokažejo svojih let tako, kot jih mi, tak da […]

Kolo, kajak, delfini, Japonci ;)

This gallery contains 26 photos.

V Christchurchu je letos aprila bojda padlo 300 % več dežja kot prejšnja leta. Fajn. Pravi čas sem prišla ;). Ampak včasih mi pa vseeno uspe ujet kak lep sončen dan. Potem se hitro odpravim na bolj zelena območja izven mesta. Eno izmed takih – kolesarjem, pohodnikom in ljubiteljem drobnice prijaznih, so griči imenovani Port […]

Na drugi strani ograje

This gallery contains 15 photos.

Ta vikend sem se odpravila v Kaikouro – mini mestece na vzhodni obali južnega otoka, dve uri severno od Christchurcha. Kaikoura v maorščini pomeni ´jed iz rakov´, po čemer je mesto tudi dobro poznano ljubiteljem morske hrane. Zraven tega pa ga obiskujejo opazovalci kitov, albatrosov, tjulnov in delfinov. No, nam sicer ni uspelo videti kaj […]

Šotor št. 1

This gallery contains 26 photos.

Tako… pa je prišla Velika Noč in s tem krajše počitnice za novozelandske šolarje in njihove varuške 😉 Naš skrbno načrtovan izlet v Nelson, na severni del južnega otoka, je zaradi kombinacije neljubih dogodkov gladko padel v vodo pol ure pred predvidenim odhodom, AMPAK sem se po nekem srečnem naključju lahko pridružila drugi skupini navdušenih izletnikov, […]