Šotor št. 1

Tako… pa je prišla Velika Noč in s tem krajše počitnice za novozelandske šolarje in njihove varuške 😉

Naš skrbno načrtovan izlet v Nelson, na severni del južnega otoka, je zaradi kombinacije neljubih dogodkov gladko padel v vodo pol ure pred predvidenim odhodom, AMPAK sem se po nekem srečnem naključju lahko pridružila drugi skupini navdušenih izletnikov, ki so imeli slučajno isti dan, isti čas, za podobno destinacijo še en prostor v avtu. In v šotoru. Namesto sobnih copat za v hostel sem tako zagrabila spalno vrečo in že smo krenili proti severu.

Tokrat mednarodno zasedbo sestavljajo: Francoz, Vietnamka, Brazilka, Čilenka (po pravopisu prebivalka Čile…dolgo je že od ur slovenskega jezika) in jaz. Vsak s svojega konca sveta in vsi v istem enoprostorcu na poti do obmorskega predela severa južnega otoka: Abel Tasman – znan kot ena izmed najlepših destinacij za tramping -v novozelandščini pohodništvo. Mimogrede: Nova Zelandija ima 9 takoimenovanih ´Great Walks´, 6 na južnem in 3 na severnem otoku. Seveda je na mojem to-do seznamu videti genau vse 😀 Pri tem mi bodo pomagali goretexovi planinski čevlji, moj ljubi rukzak (Natalija – še vedno je gor našit tvoj grb 😉 in vse kar se da oblečt nepremočljivega – ker so mi zadnji trije tedni vsekakor dokazali, da lahko v enem dnevu doživim od potresa do povodni do sunkovitega vetra pa do sončnih opeklin…vse na istem dvorišču.
Alrighty 🙂 pa da vidimo če mi uspe!

Na poti do prvega izmed omenjenih pohodov smo se ustavili še na vzodni obali, v bližini mesta Kairoura. Za wc, za kavo in za pogled na tjulne 🙂 Pa ne enega ali dva v bazenu v živalskem vrtu, ampak par sto na nabrežju okoli nas. Noro!! 🙂

Sledila je vožnja proti kraju Motueka, kjer je bil naš kamp. Nastanitev.
Sem lepo paše meni ljub Loesje: “Why settle for a five star–hotel if you can sleep under a thousand-star sky.”   True.
Über romantično, vem 😉 Ampak tako je. Sploh ko te zjutraj prebudi petje ptic. Pa dve uri pred tem kaplje dežja, še uro prej pa pijani sosedje… ampak predvsem pa zjutraj petje ptic 😀

Na eni strani hribi pokriti z džunglo, na drugi obala. Se kar da preživet 😉

 

Opomnik: ko drugič ljudje vprašajo če ješ meso, bi skoraj bilo dobro malo premislit. Ker če odgovoriš pritrdilno, kakor sama tudi sem, lahko to pomeni, da dobiš krvav zrezek, za prilogo pa kurja srca. Meso z mesom torej. Pa dober tek. V svežem spominu pa tjulni na skalah. Pa dober tek še enkrat.
Naj solata levo ne zavede – je bila od sosedov Švedov 🙂

 

Podkrepljeni z mesnim obrokom smo se naslednji dan odpravili na sprehod do plaže Split Apple:

Ogledali smo si zanimivo razstavo lokalnih umetnikov, ki živijo v manjši skupnosti ustvarjajo skulpture iz lesa:

Popoldne smo preživeli na velikonočnem sejmu. Zgleda da tukaj ne hodijo ravno po obiskih in na 7 žegnov kot smo tega navajeni na haloških obronkih.. ampak se ljudje v svojih gumnatih škornjih odpravijo na sejem – sejem, ki je sicer poln raznoraznih dobrot in dobre volje. Slik nimam.

So pa tukaj fotografije s tretjega dne – ko smo se končno odpravili na celodnevni pohod.
Najprej s traktorjem do morja in potem z vodnim taxijem do štartne pozicije. Zdaj vem zakaj v vsakem drugem oglasu za delo iščejo traktoriste 🙂

Malo po gozdu, malo po skalah, malo po plaži… razgledi pa povsod izjemni. Moraš met rad Novo Zelandijo! 😉

Ampak: ravno med pisanjem tegale posta, poslušam novozelandski nacionalni radio. Oddaja: po svetu. Poroča kolesar, domačin, ki opisuje svoje potovanje po Evropi in kolesarski podvig od Albanije do Češke. Razen tega, da ga voditelj oddaje sprašuje o posledicah balkanske vojne…ga je vprašal tudi, kaj mu je na poti najbolj ostalo v spominu. Odgovor? Slovenija 🙂 Je rekel, da se lepote rek, dolin, razgledov… enostavno ne da opisat. In to iz ust kivija. Bo že držalo, ne? 😉 Pozdrav domov!! ❤