Na drugi strani ograje

Ta vikend sem se odpravila v Kaikouro – mini mestece na vzhodni obali južnega otoka, dve uri severno od Christchurcha. Kaikoura v maorščini pomeni ´jed iz rakov´, po čemer je mesto tudi dobro poznano ljubiteljem morske hrane. Zraven tega pa ga obiskujejo opazovalci kitov, albatrosov, tjulnov in delfinov. No, nam sicer ni uspelo videti kaj dosti delfinov in kitov, zato pa toliko več ptičev, tjulnov in pa krav 🙂

Del približno 4-urne poti po polotoku Kaikoura namreč poteka preko pašnikov. In..saj ne, da se bojim krav…vseeno pa se dedkove Mure, Šeke, Lise in Astre spomnim nekoliko bolj pri miru kot pa teh kravic, ki so skakale v vse smeri in ti dale vedeti, da si gost v njihovi dnevni sobi 🙂 Se je kar dalo razumet, zakaj se nič hudega sluteči turisti obračajo pred ograjo – zlesti je namreč potrebno med čredo stotih črnobelih radovednih teličk in četico postavljeno direkt na pešpot…ampak zakaj smo tu če ne zaradi novih dogodivščin + zemljevid in razglednice na začetku poti vsekakor prepričajo, da je vredno preskočiti ograjo, ker na drugi strani pašnika čaka še ena paša – paša za oči:

Razgledi s klifov na plaže in Tihi ocean:

Tu pa tam se na vodni gladini pojavi kak rep, ki naj bi bil od kita. Lokalne turistične agencije ponujajo prevoze z ladjo in s helikopterji za bližnji pogled na te neverjetne živali, ampak mi smo tokrat ostali samo na obali.