No.. če sem zadnjič končala pri Japoncih – v ponedeljek zjutraj je do mene pristopil suši majster – šef kuhne v našem HachiHachiSushiBaru.. tak mali, veseli možakar (ne vem točno kolko star, ker se pri Azijcih zmotim tudi za 20 let..res se mi zdi, da ne pokažejo svojih let tako, kot jih mi, tak da rečmo nekje med 45 in 65 let 🙂 V glavnem.. prva stvar zjutraj v službi, mi je v prisrčni japonski angleščini povedal: “Tanja.. I search, I see, Slovenia, documentary 🙂 I know, youtube, sLOVEnia”
🙂
Slovenska turistična organizacija bi me mogla sponzorirat 😉
In je bil seveda navdušen nad videnim. Ne vem sicer kateri dokumentarec je gledal..ker je potem še do konca smene govoril o Cocti 🙂 …ampak ok. Všeč so mu bile tudi jame, Soča, vinogradi… Pa da mi je kar polepšal ponedeljek s svojim navdušenjem no 😀 Jaz še vedno nisem prepričana ali mu je ime Chin ali Chen, ampak on pa je šel iskat dokumentarec o Sloveniji 🙂 Res svaka čast suši majstru.
Sicer pa, ko smo že ravno pri Sloveniji: v petek smo imeli slovensko druženje tukaj v Christchurchu. Zbrali smo se celi štirje..in pol (polovičko predstavlja sin od Slovenke poročene s Kivijem 😉 ). Čeprav nas je bilo malo, je bilo pa zelo lepo. Še enkrat smo ugotovili kako majhen je svet in kako je NZ podobna in hkrati tudi zelo drugačna od Slovenije. Zanimivo koliko različnih zgodb ljudi pripelje na isti konec sveta…
V primerjavi z našo domačo trenutno situacijo je največja razlika med življenjem na Novi Zelandiji verjetno v tem, da so tukaj možnosti res odprte..če si pripravljen delat, se delo najde. In delo se spoštuje, kakor se tudi spoštuje ljudi. Tako mi je na primer eden izmed znancev, ki je tukaj na študijski praksi, povedal, da mu je njegov direktor posodil svoje kolo, da se lahko vozi v službo. In ker se je od prihodu v Christchurch vselil v prazno sobo, je isti direktor zavrtel nekaj številk in mu v nekaj urah priskrbel tudi posteljo ter jo v lastnem avtu dostavil do njegovega doma. Drug znanec je s podobno zgodbo in navdušenjem povedal, da se je neko jutro svojemu šefu potožil, da je res kar mrzlo zunaj, že zazebe v roke, ko se pelješ na kolesu. Tak…tipičen small talk o vremenu… po malici je imel na mizi nove volnene rokavice 🙂 Lepa gesta, ni? Mogoče se sliši res malenkostno, ampak kmalu ti postane jasno, da tu ljudje cenijo drug drugega in da so razlike med direktorjem in pravkar prispelim študentom iz tujine vsaj na osebni ravni nične. V restavraciji z enakim nasmehom pozdravijo belo srajco s kravato kot oranžen kombinezon pošprican z barvo ali blatom. Mogoče tudi zato, ker je vsem jasno, da imata oba v žepu dovolj za solidno življenje.
Ok..pa če povem še kaj manj globokega…
Prejšnji vikend sem se podala na novo kolesarsko turo, na konec polotoka Banks Peninsula. Približno eno uro in pol traja pot od garaže, kjer je parkirana moja modra puščica, pa do vrha hribov, tam pa xxx km možnosti za kolesarjenje. Za lažjo predstavo kaj pomeni xxx: z rdečo je označena moja pot…ki je bila po google izračunu 82km skupaj z vrnitvijo nazaj – pa skupaj z parkratnimi krajšimi zablodami v slepe “ulice”. No vseeno..je kar obsežna tale okolica Christchurcha kajneda? Se bo dalo še kaj pogledat 😉
Fotografije s poti:
Ceste so idealne za kolesarje: obdane z lepo pokrajino, z rahlimi vzponi in spusti, predvsem pa z zelo malo prometa. Na splošno so razen v mestih ceste relativno prazne…seveda: velike razdalje in redka poseljenost. Manj je tudi avtocest, zaradi razgibanosti pokrajine se večinoma časa vozimo po vjugastih regionalnih cestah..z razlogom zelo priljubljena država za motoriste torej, pogosto pa omenjena tudi kot ena najbolj nevarnih kar se tiče vožnje – varovalnih ograj kot jih doma poznamo ob vsakem mostiščku čez potok in v vsakem ovinku že pred malo večjim jarkom tukaj enostavno ni. Ali pa jih vsaj ni toliko… posledice so očitne:
Pa ta je izbral še dokaj plitek pristanek… nekaj ovinkov nazaj se je v prepadu pod cesto videlo zgolj črno-belo zoglenelo piko 
The Sumitt Road, ki vodi po vrhu polotoka Port Hills, se konča v parku imenovanem Godley´s Head. Od tam pred seboj zagledamo samo še Tihi ocean..pot nazaj pa lahko namesto vračanja po isti cesti opravimo ob obali – peš ali z lažjim gorskim kolesarjenjem..tak bolj, čez drn in strn 🙂
Je šlo za silo, samo nove bremze rabim zdaj 😀
Še ena od daleč, ko sonce že zahaja:
Tale del polotoka res impresionira…prvi večji zaselek na poti nazaj se imenuje Taylor´s Mistake, ki je hkrati začetna točka za priljubljen nekaj urni sprehod ob obali nad klifi. Nekaj dni kasneje smo se tja odpravili z mojo gostujočo družino, The Johnston´s Family :D. Moram pokazat še tole slikico, ker so res res lepi 🙂 Katrin, res ste lepi 😉 Pa naj omenim, da je z nami bil še en prisrčen slovenski par, Nino&Monika – Slovencev kolikor hočeš, kot da si pri kakem tumfu v Spodnji savinjski dolini 😀
Pohodnikov pa na sončno nedeljo brez oblačka tudi kar nekaj..
Cesta, ki vodi po vrhu polotoka, je na posameznih odsekih zaradi nevarnosti padanja kamenja po potresu zaprta. Potres, ki se je v Christchurchu zgodil 2011, popotresni sunki pa trajajo še danes (dva relativno večja sem že doživela v zadnjem mesecu in pol), je res zaznamoval mesto in okolico. Vseeno pa po številu ljudi, ki enostavno prečkajo zapore ceste sklepam, da popotresnih sunkov več ne jemljejo resno. Navsezadnje so jih po statističnih podatkih doživeli že več kot 12000. Številke pretresejo.. še bolj pa pogled na center mesta oz. celotno ti. rdečo cono, znotraj katere so zrušili vse stavbe in za nekaj časa prepovedali gradnjo. Ko se pelješ skozi center mesta se zato danes pogled ustavi predvsem na oranžno-belih stožcih in neštetit dvigalih:
Kot sem omenjala že v eni izmed prejšnjih objav, pa najdemo tudi številne rezultate ti. ´gap filling´ projektov:
Težko opisat…na eni strani gradbišče..le redke so ulice, ki dejansko zgledajo kot mesto kot smo jih navajeni – z odprtimi vrati trgovin in kavarn ter z mestnim vrvežem. Nekaj kilometrov stran pa raj na zemlji. Verjetno ravno ta kontrast daje svoj čar življenju tukaj. Vedno znova pa razveselijo tudi številne aktivnosti organizirane v tem prav posebnem mestu. Ena izmed njih je na primer ulično interaktivno gledališče – kaj pa je to se vprašate… jap, tudi jaz sem se, ko so me znanci zjutraj zbudili s sporočilom, da manjka en član ekipe za boj proti zombijem v mestu. Ja seveda grem 🙂 In že sem stala na glavnem trgu, s tremi Francozi, z zemljevidom v roki, z navodili kaj/koga/kje iščemo…nič jasno…razen to, da moram gledat za htrbet, ker me nekdo lovi. No..ne zares 🙂 vse je namreč del predstave, približno tri ure dolge v kateri smo bili sami eni izmed igralcev. Po prvem prizoru, ki se je odvijal v kontejnerju z vkljenjenim “zombijem”, vojakom in stenami prekritimi s fotografijami “osumljenih” smo se podali na iskanje rešitve zgodbe… …..ah…..tri ure kasneje – seveda je bila naša ekipa zadnja – smo na cilju, v zadnjem prizoru ploskali približno 15 igralcem, ki so se razkropljeni po celotnem mestu pretvarjali, da so policaji, zombiji, vohuni, nič-hudega-sluteči-mimoidoči ali pa naši pomočniki. Fajn zadeva res. Pa nisem navdušenec nad zombiji, vampirji in podobnim…niti slučajno. Ampak tole je bilo pa res fajn videt.
To bi bilo to za danes… drugače pa tak no.. kar gre 😀 Zadnjič sem hranila jegulje z žlico in mesom in videla mini kenguruje 😀 Tolko…da vam dam občutek, da sem res daleč 😉
Fajn ga žurajte na zaključku majskih iger nocoj.. še za mene malo 😉
walking on sunshine: NOVA ZELANDIJA 