Saj ni res pa je

da je včeraj snežilo tule v Christchurchu in že danes se je spet dalo jest sladoled na plaži..brez rokavic 😉 Vreme…ni da ni, vsak dan znova preseneča 🙂 Ampak zgleda, da bo pa zdaj res zima prišla… No na srečo oz. žalost je nad Novo Zelandijo tako velika ozonska luknja, da je tudi pozimi sonce zelo močno in ogreje otok do prijetnih – za gibanje na prostem ugodnih – temperatur. V soboto zvečer se tako naredi plan za športno nedeljsko popoldne:

Na že večkrat omenjene Port Hills – prvo idejo za odhod iz mesta – vodi tisoč in ena pot. Nekaj je tudi cest prevoznih z avtomobili, večinoma pa so tu gorske kolesarske in pohodniške poti. Ena izmed njih vodi po tej dolini:

Pot naj bi popotnike pripeljala na vrh slabo uro, AMPAK če s sabo vlečeš še kolo, traja malo dlje 😉 Pa… ´skrita´ se tudi imenuje z razlogom. Potrjeno.

Pogled nazaj na Christchurch pod oblaki:

Naprej in navzgor pa po zeleni preprogi:

In na vrhu solze sreče 🙂

Nikoli sam..

Ljudje tukaj imajo zelo radi “small talk” …tako v trgovini, v kavarni, še na prehodu za pešce te neznanci ogovorijo, vprašajo kako si, kako je bil tvoj dan in podobno. Kar malo čudno na začetku. “Hey, how are you?” Em…? zakaj pa tebe to zanima…kdo sploh si…jaz samo hočem kupit jogurt pa zobno pasto. In potem v kavarni kak je bil moj dan… emm? 😀 Res te zmedejo…saj ne veš, če je to kakšna fraza tak namesto zdravo ali jih res zanima ali je to vljudno al zakaj zdaj.. No, pa poglejmo kak je bil moj dan: začel se je ob sedmih, kosmiči so bili malo trdi, potem sem iskala črn par nogavic… . . . …in zdaj sem tu ob 6ih popoldne, želim spit kavo po službi, hvala da vprašaš, kak si pa ti? 😀 No…tak poskus odgovora jih proti pričakovanjem ne zmede..si vzamejo čas poslušat in odgovorit 🙂 Ne moreš verjet… Lani tak čas sem bila na Finskem – ljudje tam hodijo eden mimo drugega brez pogleda v oči, ma kaki how-are-you kadarkoli… pa si včasih mislim, da pogrešam tak mir božji. Tole nagovarjanje vseh in povsod zna bit tudi utrujajoče. Ampak saj ja…na koncu jim priznam, da so super prijazni. Neverjetno res koliko nasmehov lahko prejmeš na ulicah, če samo dvigneš glavo dovolj visoko za pogled v oči 🙂

No pa zakaj to sploh omenjam: v torek sem se namreč odpravila na izlet s kolesom v bližnje mestece Lyttelton. In sem po prihodu nazaj razmišljala, koliko ljudem sem ta dan razlagala o Sloveniji, o sebi, o tem kaj počnem tu in podobno: Zjutraj v pristanišču se je ob meni ustavila gospa s psom in pričela pogovor z oh, nice camera 🙂 …mogoče, ker sem bila en izmed redkih osebkov, ki fotografira pristanišče 🙂 Super, fajn gospa, lep kuža…mi je povedala kaj si moram nujno ogledat v okolici in me napotila na ladjo – ferry, ki prečka zaliv. Kapitan in oba sopotnika so seveda želeli vedeti od kod prihajam in glej-ga-zlomka – poznali so Slovenijo. Sledilo je že večkrat slišano vprašanje ja pa zakaj bi kdo hotel odit iz tako lepe države 🙂 Pa odgovori na kratko če lahko 😉 po pristanku je bilo potrebno vprašati za smer, kar ponovno vodi do novega pogovora kdo, kaj, zakaj in kako sem. Huh…nato pa približno 30 km brez žive duše..samo ptički in ovce. Dušo dalo 😉 po ponovnem prihodu v mesto sem naletela na družino iz Anglije, ki ima strica z vikendom v Sloveniji. In potem sem šla kar domov… preden srečam še koga in ugotovim, da smo v žlahti 😛 Me pa kar preseneča koliko Kivijev pozna Slovenijo.. na jugu Italije je recimo ne poznajo vsi (!)
In seveda…ne me razumet narobe, uživam ob novih poznanstvih in prijaznih ljudeh…ampak včasih zastavijo res težka vprašanja. “What are you gonna do after” recimo… To pa še ne vem..še ne, še ne.. Je pa o prihodnosti, lažje razmišljat takole, udobno nameščen:

DSCN8886

Če se vrnem k izletu: Lyttelton je pristaniško mestece, nekakšno predmestje Christchurcha. V zgodovini zelo pomembno zaradi strateške lege in globokega zaliva, ki omogoča plovbo velikim ladjam. Sicer dostopno skozi tunel ali pa preko prej omenjenih hribov Port Hills. Baje, da je bila v tem pristanišču do potresa 2011 ena izmed petih t.i. time balls na svetu – kronološka postaja, ki ladjam signalizira točen čas. In če je kdo gledal film Petra Jacksona The Frighteners – no, prizori so iz tega mesteca. Muhahaha.

Na sončno torkovo dopoldne izgleda nekako takole:

Med čakanjem na naslednjo ladjo, ki mi bo pomagala prečkati zaliv, sem se v njihovi informacijskoturistični pisarni pozanimala kaj bi se dalo pa videt v tem mestecu. Priporočila lokalnega turističnega eksperta:

– priljubljen irish pub
– razstava izvrstnih slikarskih del
– kava v kavarni na vogalu
– to je vse.

Pa poglejmo.
Omenjeno razstavo slik tihožitja sem si ogledala med printanjem voznega reda ladij. Moram rečt, da so bile res lepe. Vse štiri 🙂
Ob desetih zjutraj mi Guinness še ni preveč dišal.
Kava torej. 🙂 In pred obsežno teraso na pločniku v centru glavne in edine ulice so fantje zlagali drva. Jaaap. Zima bo 😉

Potem pa na ladjo in v Diamond Harbour, od tam pa naokoli zaliva nazaj v Lyttelton:

Moja poklicna deformacija seveda ne more prezreti oglasov niti na takšnem izletu. Ampak ta ponuja dokaj nenavadni potrošni material: polotok 🙂 Bi kdo? Tak…za kakšno brunarco z roštilom postavit bi po mojem kar blo 😉