Nova obzorja

“You lucky girl” mi reče kolega, ko za naprej in nazaj debatirava o podvigih na Novi Zelandiji… ja, počutim se že zelo srečno res, sploh po zadnjih dveh tednih, ki sem jih preživela na t.i. zimskih počitnicah na jugu otoka. Pridružila sem se namreč moji neopisljivo prijazni in prijetni au pair družini, ki je začetek zime preživela v Wanaki. To mestece v osrčju regije Otago je ena izmed štartnih pozicij za neštete izlete, pohodniške poti, vse vrste aktivnosti, med drugim pa od julija do septembra tudi smučarska vas.

Pa če gremo kar od začetka 🙂

Moja pot se je začela v Christchurchu, z vstopom na avtobus poln smuči, bordov, nahrbtnikov, rokavic, kihanja, smrkanja in športnih navdušencev 🙂 Čeprav s popolnimi neznanci okoli sebe, dobi človek občutek, da se odpravlja na šolski izlet 🙂 in do prvega postanka smo si že izmenjali vprašanja, odgovore in razne ideje o tem, kako kar najbolje izkoristiti prihajajoče dni v Wanaki. Avtobus deluje na principu hop on, hop off, kar načeloma pomeni, da ga ujameš kjerkoli na otoku in izstopiš kjerkoli se ti zdi trava prijetno zelena ali hribi dovolj obsijani s soncem. Meni so se zdeli taki ob jezeru Tekapo recimo:

Sama lepota povsod naokoli in tako čista voda, neverjetne barve… komaj gledam 🙂

Tekapo je znan kraj za opazovalce zvezd: čist zrak, nič onesnaženja, širok horizont  – bo treba it nazaj za kako poletno noč 😉

Ampak tokrat me je moja topla postelja čakala še malo južneje…  Nekaj ur pozneje se je avtobus ustavil v Wanaki. O tem kraju sem slišala res res veliko v zadnjih treh mesecih. In slišala sem same superlative…prebrala komentarje kot ´najlepše jezero na svetu´, ´izjemna pokrajina´, ´edinstvena narava´ in podobno. In si posledično seveda ustvarila neverjetno visoka pričakovanja. Veš tisti občutek, ko res nekaj norega pričakuješ, misliš, da boš stopil iz avtobusa, se ozrl naokoli in ti bo razširilo zenice, odprlo usta in boš lahko rekel samo še waaaaaau. No…to se ni zgodilo. Po pravici je bila moja prva misel ob pogledu na ta ´edinstven kraj z jezerom obdanim z gorami´… ja pa no… še niste videli Bohinja, mnjah. 🙂
Joohoj, kaj bi mi zdaj rekli Novozelandci, če me slišijo 😉 Ampak povem no..tak kak je 😀 No in potem si pač misliš… diplomanti tržnega komuniciranja in odnosov z javnostmi na Novi Zelandiji pač malo bolj poudarjajo stvari v medijih in turističnih brošurah kot diplomanti tržnega komuniciranja in odnosov z javnostmi v turistični branži v  Sloveniji (sem skoraj že dobila idejo za mojo magistrsko nalogo ;). In s takim bolj bogim prvim vtisom sem šla zvečer spat in naslednje jutro direkt na smučišče preverit kakšna je situacija dva tisoč metrov višje 🙂  Optimist? Vedno 🙂

Manj kisika, še bolj čist zrak, več sonca, visoka vidljivost, naspana Tanja, boljše 🙂

Pogled s Cardrone, enega izmed treh večjih smučišč v bližini Wanake:

Na eni strani zaobljeni hribčki, na drugi pa vrhovi zelo podobni našim. Južne Alpe – 450 km dolg gorski pas na južnem otoku, z najvišjim vrhom Mt. Cook 3,754m, enako mladonagubane kot naše evropske Alpe in zato relativno podobni razgledi. Kot doma, samo da ni doma 🙂

Pa še ena slikica z nad Slovenijo navdušeno Avstralko, mojo cimro iz hostla. Pozna Pragersko, Tino Maze, Staro trto na Lentu, bila na nekajdnevni turi po slovenskih vinskih kleteh, baje imajo doma v Avstraliji malo večje brajde 🙂 Mi govorimo o številu trsov v goricah, oni pa o hektarjih. Cela Slovenija je ravno ekvivalentna z malo večjo farmo pri njih… hehe, ja tam tam neki smo 🙂 Fajn družba, tem za pogovor očitno ni manjkalo.

Tako pa odpeljejo smučarje v dolino, če niso pridni. Še rajši pa borderje  😉

Sicer…če bi primerjali smučišča po Evropi – Avstrija, Francija… – tudi osemsedežnica na Arehu lahko komot konkurira – so tukaj ene 20 let zadaj z razvitostjo in kapacitetami. Smučišča so relativno majhna, na smučiščih v južnih Apah imajo sicer sedežnice, drugod pa neke vrste sidra in slišala sem o enih čudnih vlečnih napravah, z gurtno okoli nog, ki še jih moram pa preizkusit. Sliši se pa strupeno 🙂
Kaj še… ja v kočah se ne vrti Anton aus Tirol in DJ Otzi, tudi piva se ne pije in pleše po šanku.. ampak sneg je bil pa odličen 😉 Pa če prištejemo še res izjemno (!!!) prijazne in zabavne žičničarje.. pa tudi pozabiš, da se na vrh hriba ponekod pelješ na leseni klopci.

Poleg tega imajo na smučišču eno fajn zadevo – free demo opreme – na tak način se proizvajalci tudi predstavijo in ti lahko na licu mesta preizkusiš smuči, ki bi jih pozneje mogoče kupil. In glej ga zlomka koga vidim tam 🙂 Elan! Sva seveda govorila z njihovim predstavnikom, ki mimogrede pozna vsako zaplato snega po Sloveniji, saj gre tja vsako sezono na nova izobraževanja. Si predstavljaš tako službo..lepo letaš vsako leto relacija Kranjska Gora – Wanaka… 18 000 km na seminar, ni panike 🙂 Ampak pohvale pubecu, se je vidlo, da daje vse od sebe 😀

Wanaka s priblizno 7 tisoč prebivalci je vedno bolj priljubljen kraj za priseljevanje. Predvsem tistih z malo vec ciframi na bančnem računu. Lokacija je res lepa – ob jezeru, center otoka, obdana z gorami in številnimi možnostmi za aktivno preživljanje prostega časa. Takega mnenja sta bila Johannes und Sabine – nemški par, ki mi je ustavil na enem mojih štoparskih podvigov. Sem baje podobna njuni hčerki 🙂 Skupaj s tremi otroki sta se pred 10 leti preselila iz Nemčije v Wanako. In sedaj on vesla po jezeru, lovi ribe in ona kolesari okoli jezera in peče ribe 🙂 Ko sem poslušala njuno zgodbo in primerjavo nemšega tempa in novozelandske miline se res zamisliš – kako živijo nekateri ljudje oz. kako ne-živijo drugi…samo odločit se je treba kaj hočeš, pa se da marsikaj. Ja… write that one down ! 🙂

Vozili smo se preko prelaza Crown Range, ki tudi velja za najvišje ležečo regionalno cesto na Novi Zelandiji. Dobro uro kasneje sta me odložila v Queenstownu, kamor sem se odpravila za podaljšan vikend.

In Queenstown je nova zgodba zase. Prestolnica ekstremnih športov. V mesto se dobesedno slišijo kriki ljudi, ki so se vkrcali na jet boat in jih kapitan drifta okoli po jezeru ali pa so jih po zajli spustili iz gozda v dolino ipd. Bungee – v treh različnih velikostih, ziplining canyon swinging jetboating paragliding kitesurfing wing suit gliding pa še in še in še 🙂 Adrenalina na kile.
In fešta… glasba non stop.. nekaj med Ibizo in vaško veselico. In vse se rima, da je prima 🙂
Poklicala pa 15 hostlov, da sem našla eno prosto posteljo. Zabukirano popolnoma, sezona odprta, sezona na vrhuncu 🙂 Od turistov približno 50 % Avstralcev, ki so prišli malo na dopust k sosedom pogledat, če imajo kaj več snega.
No..verjetno ni potrebno posebej poudarjat, da se potem tudi družba hitro najde in že imam deset novih fejsbuk prijateljev..ja kak lepo 😛 :)))
Je pa – če malo odmislimo komercialno plat Queenstowna – okolica res navdihujoča in navdušenje očitno 🙂

Sem hotela naredit eno tako lepo mistično fotko…kak strmim v jezero pa to… pa z nahrbtnikom, popotnik pa tak… no, sem si predstavljala da bo lepša ampaj ajde 😛  Drugače pa, Natalija – vidiš značko? Pripeta na levo stran, (no tu je zadaj na zloženi  jakni, ker je blo vroče) ampak drugač pa blizu ❤ , skoz ob meni 🙂

Pristanišče in izhodiščna točka za vse ekstremne aktivnosti na vodi:

Seveda je vse lepše, ko posije sonček…in slikic deževnih dni sicer ne objavljam  (to se reče selektivno izkrivljanje) 😀  no razen sledečih… na eno deževno nedeljo sem se namreč odpravila na izlet v Milford Sound – en košček izjemne novozelandske pokrajine, ki je zaradi svoje posebnosti med drugim tudi pod Unescovo zaščito. Zasluženo. Že pot tja vodi čez izjemno lepo dolino, po eni izmed najtežje vzdrževanih cest na svetu! Najtežje zato, ker jo konstantno zasipavajo plazovi, podori ipd. Del poti vodi tudi skozi 1.2km dolg tunel, ki je dobesedno izklesan skozi granit..

Razgled na drugi strani tunela:

Mitre Peak, začetek Milford Sound in verjetno največkrat fotografiran vrh na Novi Zelandiji:

Milford Sound je eden izmed fjordov v Fiordland nacionalnem parku in velja za turistično destinacijo št. ena na NZ. Zaliva ga Tasmansko morje in je približno 15 km dolg – na teh 15 km lahko vidimo izjemno bogato floro, stotine slapov (ampak samo na deževen dan, aha !! 😉 in dejansko dobiš občutek kot da si v kakšnem Jurskem Parku:

Moj bister in nadvse duhovit komentar o Jurskem Parku je razblinil Havajčan, ki mi je hitro razložil, da če hočem videti pokrajino iz filma, moram na Havaje, kjer so ga dejansko posneli. Nisem vedela, priznam… in to bom vzela kot povabilo, hvala 😀

Na spodnji fotografiji lahko vidimo t.i visečo dolino – izraz, ki smo se ga učili pri geografiji za maturo in nikoli dejansko razumeli. No zdaj vem, da res obstaja. Nadvse poučen take izlet:

Na začetku te objave sem napisala, da me prihod v Wanako ni preveč navdušil. Jezero, obdano z gorami…ne me razumet narobe, je zelo lepo, ampak ne pa kaj ekstremno presunljivo za Slovenko…še več, za Haložanko :P. Ampak nekaj dni kasneje sem se odpravila malo naokoli s kolesom. Prvi dan na desno stran:

Kar lepo…
In naslednji dan še na levo proti dolini Matukituki:

Je rekel Bacek Jon vi kar grizite travo, jaz si bom pa eno repo privočil:

Tale ovčka tu med repo zgleda dokaj osamljeno, ampak je podobnih belih kep na NZ kar 35 milijonov. Naj omenim, da je prebivalcev nekaj več kot 4 🙂  Ovcam dela družbo še nekaj krav in očitno zelo priljubljene srne in jeleni, ki jih na veliko gojijo v farmah po vsej državi:

Se voziš po cesti in občuduješ ogromne hribe, ogromne travnike, ogromne skale. Nič ljudi, samo par ptičkov leta okoli. Še posebno ti pade v oko ena skala, ki nekako štrli iz hriba in si misliš wau…to pa zgleda nevarno…kot da se vsak čas lahko odkotali stran. In ugotoviš tudi, da ni čisto res, da ni nič ljudi. Ker so. En je. En osebek, ki pleza po ravnokar omenjeni skali 😀 Seveda, kaj bi pa delal:

No po tem kolesarskem izletu pa nisem več omenjala primerjave z Bohinjem…
Še posebno po vzponu na enega izmed hribov, kjer lahko najprej občudujemo Diamantno jezero in razgled na Wanako:

Kam naprej? Na ledenik 🙂
V Wanaki sem spoznala Petro, še eno prijetno slovensko dušo tukaj na jugu in skupaj z ostalo druščino smo se odpravili pogledat enega izmed bližnjih ledenikov. Sem že omenila, da v sončku vse zgleda lepše… no ampak tudi zima ima svoj čar. Takole zgleda, ko malo zapiha z Antarktike:

Na zadnji fotografiji je oposum. Ko sem omenila že najbolj obiskan kraj, najnevarnejšo cesto, največkrat fotografiran vrh…tukaj pa imamo očitno najbolj nadležnega škodljivca na Novi Zelandiji. Vem ja….si mislite, kak bi lahko bil škodljiv, če pa tak lepo pri miru sedi, nikomur nič noče, čaka in še s temi črnimi očkami…srčkan, ne škodljiv.
Ampak očitno zeloooo lačen. Na noč namreč oposumi širom NZ pojedo kar 21 ooo ton rastlin. In seveda imajo najraje mlade rastlinice in poganjke. Ampak o tem kožuhastem prijatelju pa kaj več kdaj drugič….

In če sem zadnjič zaključila s sončnim zahodom, naj tokrat z vzhodom. Če se nebi zbudili vsako jutro ob šestih, nebi vedela kak lepo je zunaj. Hvala vsem sodelujočim 😉

 

V Slovenijo pa lep pozdrav do naslednjič 🙂
Upam, da vam ni prevroče doma!!