Med Tihim in Indijskim oceanom

Na fotografiji zraven mene stojijo:

Steve – Anglež, ki že eno leto živi v Aucklandu. Vodja hostla. Slučajno ravno tistega kjer sem tudi sama preživela prve tri dni po pristanku na Novi Zelandiji.
Wout – Belgijec, še ena duša z working holiday vizo. Ravno prispel. Potapljač. Brez plana, brez šotora, misli da fotografira kivija, ko v resnici vidi raco. Smo mu pustili veselje 😉
Todd – Južnoafričan. 6 mesecev potuje po Novi Zelandiji in Avstraliji. Kmet. Mi je povedal, da ima na domači farmi bizone, zebre in dve žirafi (!) Sem vzela kot povabilo 😉
Ci & Lee – Na počitnicah za štiri tedne. Obe računovodkinji iz južne Koreje. Obe s fotoaparati, ki predstavljajo 1/8 njune teže in po 4000 fotk na spominski kartici.

V ozadju eno izmed jezer termalnega parka Wai-O-Tapu, v bližini Rotorue na severnem otoku.
Rotorua je bila ena izmed bolj zanimivih postojank na mojem potepu po severnem otoku. Celotno mesto s širšo okolico se nahaja znotraj vulkanskega kraterja. In čeprav je ta nazadnje izbruhnil pred več tisoč leti, je občutek, da se nahajaš na aktivnem vulkanskem območju, še kako močan. Posebne reliefne oblike, nenavadne barve in močno termalno delovanje – od velikih gejzirjev, ki so jih seveda uspešno spremenili v turistične destinacije – izbruhnejo do minute natančno…hm… do bazenov s termalno vodo pred skoraj vako hišo. In če se izpod pločnikov kaj kadi, to ni kanalizacija kot v centru Londona pač pa para, ki prihaja iz bazenov brez dna. Dobesedno brez dna.

In za ogled takšne pokrajine sploh ni potrebno zapustiti mesta. Samo na sprehod med bolnišnico in stanovanjskih naseljem se je potrebno odpraviti, ali pa ob jezeru, 5 minut iz centra mesta:

Torej. Imamo državo s 4.5 milijoni ljudi na površini 270.000 kvadratnih kilometrov. Če na hitro izračunamo ima Slovenija približno dvakrat manj prebivalcev na kar 13-krat manjši površini in že pri nas ni neke hude gužve, tako da si lahko predstavljate, da so tukaj daleč od prenaseljenosti ali česa podobnega. Pravzaprav –  če imajo kaj, imajo prostor. Placa kolko češ bi rekli doma :P. Posledično se ob opazovanju vse te vulkanske aktivnosti zastavi logično vprašanje – zakaj o zakaj bi zgradil mesto na vulkanskem kraterju kjer vsake toliko – citiram: kakšno hišo tu in tam odnese termalni izbruh.
Odgovor – ponovno citiram: v Wellingtonu so še slabši, stojijo na stiku tektonskih plošč, kar pomeni, da so potresi zagotovljeni in v Aucklandu vulkan že zamuja s tradicionalnim 200-letnim izbruhom.
Aja… ok, te pa ste tak vredi.

🙂

To, točno to mislim z izrazom ekstremna Nova Zelandija. Ne bunjija in skoka s padalom ampak tak…ruralni vsakdan 🙂 Ko jim na dvorišču vre blato, ko se v službo peljejo po enopasovnem mostu, ki je namenjen tako pešcem, kot tudi kolesarjem, avtomobilom IN vlaku! Brez znakov, semaforjev itd. Pa ko v prostem času pretečejo 32km v hrib, ki je strm tako, da navaden smrtnik komaj prileze na vrh.
Malo sicer dramatiziram – seveda je pametno recimo izkoristit termalno delovanje in zakaj bi porabljal dodatno energijo za ogrevanje vode, če lahko jajca potopiš v bazenu na vrtu in jih skuhaš do trdo kuhanega brez problema vsako uro, vsak dan v letu. Vseeno se ob vsej tej pari in vreli vodi v razpokah na parkirišču včasih človek zamisli…

Okolica Rotorue je znana tudi po velikem deležu maorskega prebivalstva. Ena izmed vasi, kjer živijo zgolj Maori je prisrčna vasica z imenom Te Whakarewarewatanga-o-te-ope-a-Wahiao  ali na kratko Te Whakarewarewa.
Fajn, ne? 😀 Ko si mali pa se končno naučiš napisat svoje ime…pol pa te vprašajo ja od kod pa si? 🙂

Moj dvomesečni potep po severnem otoku se sicer ni pričel v Rotorui, pač pa v prestolnici Nove Zelandije – v Wellingtonu. Po 4.5 mesecih ruševin in obiskov manjših mestec, sem se ponovno znašla v kraju, kjer so stavbe celo več kot dvonadstropne, izložbe odprte, definiraš lahko neke vrste center mesta in celo začutiš dogajanje na ulicah. Wau. No offence Christchurch 😉  ampak Wellington dejansko navduši:

Moja nastanitev je bila v neposredni bližini – saj ni res pa je – hiše Petra Jacksona oz. njegovega ustvarjalnega okolja. S svojimi filmi in lokacijami zanje za promocijo Nove Zelandije naredil verjetno nepredstavljivo več kot celotna turistična zveza in njeni programi. To ti postane zelo jasno ob obisku znanega studia Weta – delavnice kostumov, posebnih efektov, montaže ipd. za večino izmed zadnjih mojstrovin izpod direktorske roke Sira Petra Jacksona. In če se ti ne zdi tako – ti pa dvome potrdijo četice azijskih turistov, ki namesto običajnim zemljevidom na svojem potovanju po NZ zvesto sledijo zemljevidu movie setov – lokacij s snemanj Hobbita, Gospodarja prstanov in Avatarja. Ja zakaj pa ne 🙂

Wellington je uporabniku zelo prijazno mesto –  sprehodimo se lahko skozi čudovit botanični park, ob promenadi, uživamo ob pogledih na grafite, raznovrstne skulpture in druge rezultate številnih projektov in festivalov… in pa na deževen dan (vsak drugi) obiščemo nacionalni muzej. Zelo zanimiv muzej, res. Od globokega vpogleda v kulturo Maorov, zgodovino Nove Zelandije in sprememb s prihodom Evropejcev… do bolj sodobnih artefaktov. Med drugim tega dobro ohranjenega konzerviranega lignja 🙂 4 metre dolg, največji ligenj, ki so ga kadarkoli ujeli na svetu. Ja, tudi to na Novi Zelandiji 😀
Ponosen moraš biti na to, kar je tvoje, kajne? Pa tudi če je to kalamar 😉

Iz prestolnice se je moja pot nadaljevala naprej v bolj ruralni svet. Zeleno in ovčke. Hastings in Napier.

Napier je znano ArtDeco mestece. V tridesetih popolnoma porušeno po hudem potresu, danes pa kar zanimiv kraj, zgleda še posebno priljubljen za preživljanje mirnejšega načina življenja. Saj ne da so ostali predeli NZ pa stresni heh…ampak promenade polne penzionistov, kavarne polne penzionistov, ulice polne trgovin ter stavbe zgrajene in urejene v stilu artdekoja z veliko smisla za detaile… glasba na info točkah iz filma Great Gatsby. Little party never killed nobody… pa babica in dedek poskakujeta po pločniku. Prisrčno 🙂

Iz Napierja pa preko zgoraj omenjene vulkanskotermalnomaorske Rotorue do Taurange in Mt. Mounganui. In tam je čakalo poletje 🙂 Po 11ih mesecih zime je bilo kar lepo videt malo sončka.

In ovce. Ovce pa vsepovsod 🙂

Namesto gasilske sirene vsako prvo soboto opoldne, tukaj zavrtijo drug podobno prijeten zvok – sireno, ki jo uporabijo v primeru cunamija. Suha vaja – tek na hrib.

Surfersko mesto Mt. Maunganui sem zapustila v prepričanju, da se vrnem, ko bo voda pridobila še stopinjo ali dve. Naslednja postaja: Coromandel.

Kljub čudovitim krajem in razgledom, so tisto kar naredi potovanje posebno, zagotovo ljudje. Na začetku mojega potepanja po severnem otoku sem nekaj dni preživela pri Johnovi družini – babici in dedku mojih malih varovancev iz Christchurcha 🙂 Upokojen pilot, inštruktor smučanja, glasbenik (igra na irske dude) in medicinska sestra, ki v prostem času igra golf (da ne posluše dud 😛 ) in spremlja rugby – mi je povedala, da je kapetan All Blacksov še samski, če bi me slučajno zanimalo…dobro je bit na tekočem.

In potem, ko sem se poslovila od njiju, me je v drugem mestu že pričakovala sestra od tega dedka, prišla iskat na avtobusno postajo od tam pa peljala direkt pod hrib in že sem stopicala proti vrhu Te Mata in poslušala življenjsko zgodbo profesorice, plesalke irskih tradicionalnih plesov, hribolazke, največje ljubiteljice knjig in kriminalnih serij kar jih je svet videl in mame štirih hčera (nobena kriminalka ne prekaša tega). Vpogled v življenje avtohtonih Kivijev. Z irskimi koreninami. V Taurangi sem spoznala še drugo daljno teto, nato pa se je moje spoznavanje družinskega drevesa družine Johnston za nekaj časa ustavilo 🙂 Kar želim povedati je to, da so ljudje neverjetno prijazni in gostoljubni in pa, da smo redki Slovenčki tako kot neka eksotična vrsta: oo, ´I would love to have a girl from Slovenia in my house´ in že sem kuhala štruklje in razlagala o potici 🙂

Nato so sledili hostli, backpackerji. Načeloma mi je celotna ideja hostlov zelo všeč – tam srečaš podobne popotnike, mlade iz celega sveta, ki potujejo na podoben način in so tukaj s podobnim namenom. No ja..  razen včasih, takrat ko niso. Ko preživijo pol ure na dan zunaj, ostalih 10 pa v hostlu osredotočeni na svetleč ekran. Hipnoza. In zato se raje odpraviš na wwoofing – Willing Workers on Organic Farms. Gre za nekajurno delo na dan v zameno za prenočišče in hrano, delo pa je odvisno od kraja in zahtev, ki jih ima tvoj gostitelj. Moj prvi je potreboval pomoč pri:
– presajanju jagod
– sajenju vrtnin
– odstranjevanju plevela
– obrezovanju trte
– vezanju trte
– obrezovanju dreves
– odstranjevanju trnja
– kurjenju vsega kar smo obrezali
– čiščenju kurnika
– vsakodnevnemu pobiranju jajc
– zbijanju novega poda v kurniku
– pobiranju pomaranč
– sortiranju pomaranč

Ja pa ni problema 🙂
Prosti čas pa je bil namenjen lovljenju rib, izletom s čolnom, kolesarjenju po polotoku, hoji v hribe in preživljanju časa z ostalimi prostovoljci. Kar zabavno 🙂

Moj prvi ulov je bil  – čeprav mali, ampak čisto pravi morski pes 🙂

Na polotoku Coromandel med drugim najdemo ´naredi si sam´ toplice. Na plaži namreč izvira mlačna, topla in ponekod skoraj vrela voda. Z lopato in nekaj volje si tako vsak sam ustvari svoj bazen! 🙂

Iz čudovitega Coromandla pa še na skrajni sever, v Bay of Islands, ki je za nekaj tednov postal moj nov dom in brez težav bi ostal še za dlje. V zalivu je bojda kar 145 večjih in manjših otokov, večina neposeljenih, na nekaterih pa hiška ali dve. Ena izmed takih ´hišk´ se imenuje Eagles Nest – je v bistvu hotel******* na vrhu enega izmed otokov. Če bi slučajno kdo iskal kje prespat… cena pa nekje od 995$ do 19 995$ $ na noč. Ima pa razgled da se reče. 🙂

Najstarejša stavba na Novi Zelandiji, ki pa še vseeno šteje zgolj dobrih 200 let. Zgodovinarjem bi bilo tu malo dolgčas verjetno… je pa bil v Bay of Islands, natančneje v kraju Waitangi podpisan sporazum med Maori in evropskimi priseljenci. Ta bi naj končal boje med njimi in sporazumno določal kako bodo oboji živeli v miru in harmoniji. AMPAK…so ga Evropejci drugače razumeli kot Maori oz. celo narobe prevedli. Kakopak. In nesporazumi so se nadaljevali. Vseeno pa v manjši meri kot pred podpisom tega nesporazuma. Prej so tukaj v Russell-u tudi skuhali in pojedli kakšnega priseljenca, še posebno radi so očitno imeli Francoze 😉 …no to je že druga zgodba… bolj takšna za lahko noč muhahaha. Ostanimo raje pri lepih slikicah:

V času mojega obiska Paihije se je pričela sezona lova na posebne školjke, pokrovače. Naš lov je bil zelo uspešen in zelo okusen 🙂

Namesto 1. maja tukaj praznik dela praznujejo zadnji vikend v oktobru. Razen drugačnega datuma pa izgleda kar podobno kot doma: hrana, pijača, koncerti, sonce, tri dni fraj.
Na sliki: prva pomoč za dehidrirane 🙂

In naslednji dan:

Zraven številnih otokov je v Bay of Islands tudi nešteto možnosti za planinarjenje:

In celo za ogled avtohtonih kivijev. No ja…ali pa vsaj opozoril na njihov obstoj:

In še ena izmed stvari res vrednih ogleda: Cape Reinga – skrajna severna točka severnega otoka. Kjer na levi strani zagledamo razburkan Indijski ocean in na desni miren Pacifik. Vmes pa neverjetno pokrajino in za piko na i še nekaj malega infrastrukture 😉

Ta zapis sem pričela s fotografijo ljudi, ki sem jih srečala na poti… še veliko jih je bilo… nekatere izmed njih sem spoznala in se isti dan poslovila, z nekaterimi se vidimo ponovno, z nekaterimi skupaj nadaljujemo potovanje… zagotovo pa vsak pusti vtis, misel ali vsaj spomin, ki skupaj sestavljajo tole leto na Novi Zelandiji resnično nepozabno.

❤

Toliko na kratko o severnem otoku. Sedak pa nazaj na jug, bojda dobim obisk 😀