A so že gotovi čevapčiči?

Leto dni je nekako naokoli in tole je zadnja posodobitev mojega novozelandskega bloga. Mami pravi boguhvala, jaz… bi po pravici še lahko ostala dan ali dva 😉 Ali tri. Ampak… povratna karta je bila kupljena, poletje tu na jugu se počasi izteka, v deželi pod Alpami pa čaka pomlad… Stogovce tudi že malo pogrešam, sploh pa pogrešam moj podporni štab 😉 Tako da maham v slovo in brišem solze, a hkrati se veselim vrnitve v bazo na vznožju Ptujske Gore 🙂

Spominske kartice in USB-ji so vsi  polni fotografij in v tem blogu sem kronološko obtičala tam nekje decembra. Spodobi se, da na hitro povzamem še poletje v Down Under:

Bojda je bilo eno bolj toplih in s soncem obsijanih v zadnjih letih. Am I lucky or what 😀 Božično-novoletni prazniki so tako letos dišali bolj po hladnem pivu kot pa kuhanem vinu 😉

Za začetek poletja sem se decembra skupaj z veselo druščino podala v deželo fjordov, na jug južnega otoka. Kombi zamaskiran v Rudolfa smo pustili na parkirišču, zategnili ročno in se odpravili v notranjost fjordlanda, do koče ob jezeru. Ta je postala dom za deset nahrbtnikarjev za naslednjih nekaj dni okoli božiča.

Tu na jugu med fjordi sicer ni bilo ravno občutiti kakšne hude poletne sopare. Jezero, ki je bilo center dnevnih aktivnosti pa tudi naša kopalnica je imelo približno 7 stopinj. Se začuti bližina Antarktike. Tretji dan smo našli celo zaplato snega vrh enega hriba in čeprav to vseeno ni bil tisti pravi bel božič, pa smo lahko naredili par solidnih razglednic za ohranjanje faušije doma 😉

Večinoma si ljudje ne znajo predstavljat kaj je to ´sredi ničesar´ Je le tak relativen pojem. Za nas je to mogoče kak izgubljen kotiček Haloz, za kakega ljubljanskega zapečkarskega blokarja bi to bilo to že vse onstran Trojan, za Američana Slovenija na sploh in tako dalje. No, za Kivije bi to bilo 5 ur hoje stran od prvega parkirišča, kjer najdeš tri avtomobile (vsi so bli naši) in se nato po makedamskoblatni cesti pelješ dve uri do prve vasi s 50 prebivalci, tam se pojavijo tudi prve sledi telefonskega signala. Do bencinske se je pa treba še malo peljat. To bi potem pa že tudi kak Novozelandčan priznal za odmaknjen kraj 🙂 No, tja smo šli.

Za silvestrovo smo se nato vrnili v civilizacijo, nazdravili kot se spodobi in polni optimizma začeli z novim letom. Slik ni, ker nismo pravočasno našli štekarja za filanje baterij 🙂 Evo.

Novo leto mi je prineslo tudi novo službo. Pravzaprav kar dve. Tako sem po delu varuške, pleskarke, prodajalke sušija, vrtnarke, organizatorke dogodkov, oskrbovalke ladij, vzgojiteljice v vrtcu, pisateljice člankov, kuharice, čistilke, obrezovalke vinske trte, pobiralke jajc in varuške dveh mačk in psa začela še z mojima zadnjima službama – z eno v hotelu in drugo v restavraciji. Pa sem že po prvi sezoni v Winetuju leta 2006 rekla, da mam dovolj strežbe. Toliko o tem 😛 😀

In preselila sem se v Wanako – po vsem videnem zagotovo moj najljubši kraj na celi Novi Zelandiji. Fajn služba, super družba in še lepo poletje. Nikoli ni zmanjkalo idej za proste dneve:

Vzpon na Royce Peak ob 4ih zjutraj, da vidimo kako izgleda sončni vzhod nad mestom:

Potem pa v dolino, do jezera, proti reki, zvezat skup 4 gumjaste čolne, skočit not in že si kot v Čateških toplicah na počasni reki. Glede na naši dve plastični vesli smo reko preventivno zapustili preden so se začele brzice.

Popoldne pa predstavitev balkanske kulinarike:

…pa gorsko kolesarjenje, plezanje, s kanuji do otokov – mimogrede – v Wanaki imajo ogromno jezero, ki ima med drugim tudi otok Mou Waho, ki ima gor jezero, ki ima gor otok 😀 In če greš tja, si torej na otoku, ki je na otoku, ki je na otoku (wanaškega jezera), ki je na otoku (južni otok NZ). Ha? 😀 to pa je ne… otoček sredi jezera, gori pa nanana…

Hočem povedat, da v Wanaki res ni dolgčas. Če ne drugače, greš pa malo planinarit. Sploh če najdeš tam najbolj navdušeno hribolazko kar je Nova Zelandija premore, ki v originalu prihaja iz osrčja našega slovenskega Tolmina!! 🙂 vodička Petra 🙂 Je prišla v kompletu s pravo bosansko džezvo in barkafejem. Kak je nebi mel rad? 😀

Za nekaj časa tako Slovenke na kupu sred Nove Zelandije, nihče ni ostal ravnodušen, ne Petra? 😛

Če že ne zaradi najinega neverjetno dodelanega smisla za humor, pa vsaj zato, ker smo mi tule navajeni na nekoliko drugačne standarde hribolazenja. Mi gremo v hrib, hodimo, pridemo na vrh, pojemo sendvič in gremo dol. In imaš pol za povedat kje si bil, kateri vrh si osvojil. Tam pa hodijo bolj tak…po dolinah. Se tudi vzpnejo in so tudi strmi, visoki in vseh vrst hribi in gore ampak nekako jim to ni prioriteta. Oni pač hodijo. Merijo bolj v urah kot pa v metrih nadmorske višine. Pa nič ne de, sva jih počakali na vrhu 🙂 Na temle recimo, so imeli kar kavč – verjetno ravno v te namene 😉

Kje drugje je bilo potrebno sopohodnike nekoliko motivirati, da so prišli do vrha:

Uspeh. 🙂

Sicer pa… z vrha ali iz doline, Nova Zelandija je resnično povsod dih jemajoča:

S težkim srcem, a obilico res lepih spominov, sem konec februarja zapustila Wanako in južni otok.

Počasi sem se odpravila na severnega, za še zadnji večji podvig na Novi Zelandiji – vzpon na 2 518 metrov visok vulkan Taranaki. Zadnji izbruh so zabeležili pred 150 leti, gora pa velja za eno izmed najlepših na svetu. Od daleč res izgleda zelo učbeniško:

vir: www.gorentals.co.nz

Sneg je bil zdaj samo še na vrhu, vzpon pa kar težek zaradi vulkanskih melišč. Vendar vsekakor poplačan z razgledom. Taranaki se namreč nahaja neposredno ob obali, na juguzahodu severnega otoka. Z vrha se je tako videlo vse do obal južnega otoka Nove Zelandije in do sredine severnega. In ravno tam se je nahajala moja zadnja destinacija: Tongariro. Vulkansko območje, ki je nekaterim bolj znano pod imenom Mordor 🙂

Vohaš žveplo? Na tej fotografiji je vulkanski krater vulkana Ngauruhoe. V 20. stoletju so zabeležili kar 45 izbruhov, zadnjega leta 1974. Na začetku poti je postavljen semafor, ki opozarja na morebitno tveganje. Sicer pa ga smatrajo že za zaspanega – vsaj v primerjavi s sosednjim Mt. Ruapehu, ki je nazadnje izbruhnih  leta 2007, ampak to Kivijev ne zmoti, vlečnice in sedežnice bodo tudi letos veselo vozile sučarje na vrh. Jap…tam se ti pa dobesedno lahko skadi pod nogami, pa ne samo zaradi novozapadlega snega.

Pogled na sosednji Mt. Ruapehu prekrit z oblaki:

Tako. Dovolj bo.
V zelo grobem je to to od moje Nove Zelandije 🙂 Eno leto.
Tam nekje v sedmem razredu osnovne šole, ko je Fifi veselo razlagal o svojih kolegih in kak je igral šah v Bosni, sem videla slikico ovc in zelenih planot v učbeniku za geografijo in si mislila oo, kaj če bi jaz enkrat šla tja…

“Life is either a daring adventure or nothing.”
~Helen Keller

Da zaključim z eno globoko 🙂
Potovat je lepo, zelo lepo. Žal nobena fotografija in beseda ne more popolnoma prikazati kaj vse doživiš, se naučiš, ko si takole daleč od doma. Od trenutkov, ko sem sama štopala ob prazni cesti ali postavljala šotor v dežju, pa do zabave na plaži s kopico novih prijateljev s celega sveta.
Je pa zagotovo res tudi to, da je enostavno takole oditi, ko veš, da se lahko vrneš domov. In da te doma čakajo nasmejani obrazi, četudi si jim povedal napačen datum vrnitve 🙂

Iskrena hvala vsem za sodelovanje ❤